ZEN PILOT ROBERT DE LAURENTIS: POLETU OKOLI SVETA JE SLEDILA MISIJA, NA KATERI JE Z LETALOM OBKROŽIL SEVERNI IN JUŽNI TEČAJ

“Jaz sem bil tisti, ki me je zadrževal,” so besede nekdanjega veterana zalivske vojne in nepremičninskega podjetnika, ki je leta 2019 začel z devetmesečnim potovanjem. Želel si je povezati dva kraja na planetu, kjer je mir vedno prisoten – severni in južni pol.

Za misijo”One Planet, One People, One Plane”: Oness for Humanity” je izbral modificirano letalo Twin Commander letnik 1983 z imenom “Državljan sveta”. Letalo je nosilo več znanstvenih poskusov, med drugim za vesoljski program NASA in za Scripps Institution of Oceanography. Iz tega razloga je Robert prejel zastavo Kluba raziskovalcev št. 44 (The Explorers Club), ki jo je tako kot nekateri največji pustolovci našega časa, vzel s seboj na potovanje.

Leta 2015 je Robert končal ekvatorialni polet okoli sveta, na katerem se je večkrat soočil s smrtjo. Zdelo se je, da je bila višja sila tista, ki mu je pomagala preživeti polete z enomotornim letalom Piper Malibu Mirage z imenom “Spirit of San Diego”.

O svojem zadnjem potovanju je z ekipo posnel dokumentarni film, ki bo izšel kmalu, skupaj z njegovo knjigo z naslovom: “Pilot miru: Do konca sveta in še dlje (2023)“. Dve drugi Robertovi knjigi sta “Letenje skozi življenje” in uspešnica “Zen Pilot: “Let strasti in potovanje vase”. Je tudi soavtor dveh knjig za otroke, “Malo letalo, ki zmore” in “Letimo!”.

Robert je predsednik fundacije DeLaurentis, ki financira letalske štipendije in zagotavlja učbenike za letenje. Pred kratkim je Robert kupil svoje lastno letališče, ki bo postalo baza za njegovo fundacijo in pa tudi muzej.

Letos je bil nominiran za nagrado Living Legends of Aviation, za kar se je predvsem zahvalil svoji ekipi, ki jo sestavlja sto ljudi. “Žive legende letalstva” je nagrada za dosežke v letalski in vesoljski industriji.

Robert je časten, visoko motiviran in odločen človek z nežno dušo, ki v svojem življenju sledi duhu milosti.

“Če sem želel več od sveta, sem se moral umakniti s poti in spremeniti način, kako sem se kazal v svetu. Spustiti sem moral svojo jezo. Poiskati sem moral način delovanja, ki bo vsem omogočil zmago. Se uskladiti s svojim notranjim bitjem. Moral sem iti s tokom in ne proti njemu.” – iz knjige “Letenje skozi življenje”

Robert de Laurentis pred svojim letalom Državljan sveta ( Citizen of the World)
fotografija:vir

EKVATORIALNI LET OKOLI SVETA

1.) V svoji prvi knjigi “Letenje skozi življenje” opisuješ, da si svojo poslovno pot začel kot osebnost “tipa A”, ki jo je definiral ego. S časom te je življenje tako “lomilo v uspeh”, da si spoznal, da je čas za pristno komunikacijo.

Preobrazba ki se dogaja v nas zahteva čas in trud, vesolje pa je dobro v dajanju lekcij, na katerih moramo delati. Če tega ne storimo nam lekcijo pošlje še enkrat, v drugi obliki. Pomembno je prepoznati stvari, ki se pojavljajo in jim posvetiti svoj čas.

Na primer, pristno komuniciranje – ljudje komajda poslušajo drugega ali podelijo tisto, kar bi bilo dobro da bi. Mogoče boste nekomu postavili vprašanje in med tem, ko ga boste postavljali, bo drug v glavi že oblikoval odgovor in vas ne bo resnično poslušal.

Mislim, da je osnovni koncept avtentične osebnosti ključnega pomena tudi v poslovnem svetu. Zame je zelo enostavno preiti v “trd” poslovni način, saj sem to počel toliko let, vendar ugotavljam, da se ljudje na to ne odzivajo vedno. Zelo pomembno je, da se ugotovi, kaj bi bilo za drugega posameznika najboljše. Menim, da je zelo pomembno tudi to, da delimo z drugimi kako se počutimo.

“Ti si odgovoren. Ti si tisti, ki bo to uresničil, saj si edini, ki lahko poišče in odstrani ovire, ki si jih je zgradil proti miru, ozdravitvi in rasti, ki so zate možni.” – iz knjige “Letenje skozi življenje”

2.) Z letenjem si začel pri 45 letih, saj prej nisi imel niti financ, ne časa. Kako si prišel na idejo, da bi obletel svet?

Spomnim se, ko sem letel po Evropi, mi je eden od prijateljev poslal sporočilo: “Ali boš šel do konca, saj si že na polovici poti?” In pomislil sem, da če bi načrtoval, bi lahko pot nadaljeval. To je nekako prevesilo tehtnico.

Ker sem bil v življenju zelo uspešen in zato hvaležen, sem iskal priložnost da bi se odzval, da bi našel nekaj, kar bi združilo različne elemente oziroma strasti v mojem življenju. Vedel sem, da bo to vključevalo letenje, poslovnost in duhovnost. Tako sem začel razmišljati o najbolj ambiciozni, nezaslišani in zabavni stvari, ki bi jo lahko naredil, da bi vse to združil. Letenje okoli sveta je bilo točno to.

Seveda je pot čez Tihi ocean zelo nevarna in težka, zato sem moral veliko načrtovati in narediti, preden se je to zgodilo, ampak ja, če se obkrožiš z ambicioznimi, ustvarjalnimi, inteligentnimi, zabavnimi ljudmi, ki te pri tem podpirajo se to tudi zgodi. Ustvarjaš svojo ekipo. Na potovanju čez oba pola sem imel ekipo 95 sponzorjev, ljudi, ki smo jih imenovali “naši angeli”, upravni odbor in številne druge podpornike. Zdi se, da je poslanstvo enega, vendar je v resnici poslanstvo mnogih.

“Ali sem res želel iti tako globoko? Ali pa bi bil bolj srečen in zadovoljen na plitvejši strani življenja? Večina ljudi živi tam in zdi se, da so s tem zadovoljni vse življenje. Zakaj bi moralo biti pri meni drugače? Toliko neodgovorjenih vprašanj. Vzlet!” – iz knjige Zen pilot, let strasti in potovanje vase

3.) Po branju druge knjige sem najprej začutila željo, da ti čestitam, da si še vedno živ. Na svojem ekvatorialnem letu si se med potovanjem večkrat soočil s smrtjo, zlasti v primeru okvare motorja nad Malleško ožino (Strait of Mallaca) s kapljajočim gorivom, ki se na srečo ni vžgalo. Vsi dogodki ki so si sledili, so bili travmatični za branje, kaj šele v živo. Kako premagati tak strah in se usesti nazaj v letalo, ko pa se zavedaš, da obstaja velika verjetnost da bo šlo nekaj zelo narobe?

Ja, postopek je najprej panika (smeh). Ali se trenutno čustveno spopadeš s to situacijo? Mislim, da ne. Mislim, da najprej opraviš nalogo in potem, ko imaš nekaj prostih trenutkov, potlačeno pride na dan. To je klic za delo na sebi, ki ga je treba potem tudi opraviti.

Mislim, da sem se s tem spopadal tako, kot se to počne v vojski. Ne ustaviš se, ampak se vrneš v letalo in odletiš naprej. Veš, da če bi sedel tam in si v glavi vrtel strašljive scenarije z vsemi podrobnostmi, se ne bi razumno vrnil v letalo, ki te je po tvojem mnenju skoraj ubilo.

Rečeno mi je bilo, da je po večini letov okoli sveta potrebno skoraj eno leto da se vse, kar se ti je zgodilo, predela. V tem letu sem spoznal, da me letalo ni “skoraj ubilo”, ampak me je nasprotno, ohranilo pri življenju.

Prav tako vedno, ko imam takšen izziv, pokličem svojo mentorico. Njeno ime je Susan Gilbert. Njej sem posvetil knjigo. Poznam jo že več let, nekaj časa sva skupaj poslovala in je moja zelo tesna prijateljica. Zdi se, da mi v takšnih situacijah svetuje najbolje od vseh. Cilj je bil vedno predvsem varnost, zato sva pripravila načrt, kako glede na to da se je to zgodilo, poskrbeti za varnost.

“Koliko je vredno tvoje življenje? Zapusti letalo in pojdi domov.” No, letalo je bilo vredno približno 400 do 500 tisoč dolarjev in veliko ljudi je spremljalo mojo pot. Nikoli nisem nikomur povedal, da me je strah, res pa je, da sem bil po tem, ko je v Maleziji odpovedal motor, vsak dan resnično prestrašen. Bilo je, kot da bi stopil v letečo krsto. Nekomu sem moral povedati in čutil sem, da se bom razpočil, če tega ne bom storil.” – iz knjige Zen pilot, let strasti in notranje potovanje

4.) Rad praviš, da je letalo sredstvo za prenos sporočila.

Na zadnjem potovanju sem razmišljal, zakaj moramo toliko trpeti. Zakaj mora biti tako težko? Odgovor sem dobil skoraj leto dni pozneje, ko mi je prijatelj rekel, da vsa živa bitja trpijo. To je rezoniralo, saj je to še ena od stvari, ki povezuje vse ljudi.

Knjige nisem napisal, da bi rekel: “Hej, letel sem nad južnim polom.” Knjigo sem napisal, da bi podelil: “Hej, to je tisto, kar sem se naučil, ko sem letel nad južnim polom, to so lekcije duha, ki jih lahko prenesem v svoje življenje.” Napisal sem jih zato in zaradi znanosti.

“Naša pot je učenje, ki ga moramo sprejeti sami – nihče drug ga ne more opraviti namesto nas. Sami si moramo utirati pot.” – iz knjige Zen pilot, let strasti in potovanje vase

5.) Prvo potovanje si končal kot “druga oseba” in omenil da si spoznal, da je le malo stvari nemogočih.

Ko se ozrem nazaj, se pogosto sprašujem, kdo je bila oseba, ki je šla skozi vse to, saj ko pomislim zdaj, si samega sebe ne predstavljam kot nekoga, ki bi vse to zmogel.

Kako sploh pomisliš, da bi skočil v letalo, kjer se razpršuje gorivo? Racionalno bi rekel, da je to norost, da tega ne bi storil, vendar sem v tistem trenutku to storil. Mislim, da smo včasih poklicani, da počnemo stvari, ki jih ne premislimo vedno do konca.

V življenju pride trenutek, ko poslanstvo postane večje od nas. Mislim, da to ljudje doživijo ko imajo otroke, žrtvujejo se za svoje otroke. Poznam športnike ki rečejo, da če lahko dosežejo tisto sekundo, tudi če ne živijo več. To je nora tema, zanimivo je, kam te življenje zanese.

“Z letenjem okoli sveta nisem postal bolj samozavesten pilot. Če ne drugega, sem se zaradi tega bolj zavedal možnih tveganj. Postal sem bolj paranoičen, natančen, resen.” – iz knjige Zen pilot, let strasti in potovanje vase

LETENJE OKOLI JUŽNEGA IN SEVERNEGA TEČAJA

6.) Po pristanku si se presenetljivo odločil za še težji podvig. Z letalom obkrožiti južni in severni tečaj. Kako je prišlo do te odločitve?

V prvi knjigi sem pisal o uresničevanju nemogočih in velikih sanj. Po prvem ekvatorialnem letu okoli sveta sem pomislil, da je bilo to morda le ogrevanje za nekaj večjega. Počutil sem se nemirno, kot da je še nekaj več. Ves čas sem razmišljal, kaj pa tečaja? To bi bilo veliko težje. Drugo potovanje je bilo trikrat težje kot prvo.

Ko ne morem nehati razmišljati o nečem, je to običajno takrat, ko moram ukrepati. In jaz sem kar naprej razmišljal o polih. Kakšen bi bil ta naslednji korak? Tako deluje moj um. Nekateri ljudje so s svojim življenjem zadovoljni, jaz pa sem nemirna duša, kot da bi bilo treba še kaj narediti, in tako se počutim še danes.

Za naslednje potovanje je Robert izbral letalo Turbo Commander 900 in ga dopolnil s 50 spremembami, da bi lahko kot samostojni pilot opravil “izziv, kot ga še ni bilo”, in sicer preleteti oba tečaja z dvomotornim ali enomotornim turbopropelerskim letalom v 18 urah. Letalo je bilo opremljeno z najsodobnejšo tehniko in je izvajalo tudi znanstvene poskuse za NASO in Scripps Institution of Oceanography ter prvič uporabilo biogorivo nad poloma.

7.) Kot pravi pregovor, priprava je 99 odstotkov uspeha. Na pripravah za svoje naslednje potovanje nisi tvegal ničesar. Od načrtovanih 6 mesecev do realnih 18 mesecev psihičnih in fizičnih priprav … Veliko stvari je šlo narobe zaradi vseh novih prilagoditev letala, še preden ste sploh začeli.

Veliko razmišljanja se je zgodilo, ko sem se ponoči zbujal v hladnem znoju. Spanje je nemogoče, če se ti v možganih vrtijo vse te stvari. Ko se zaveš, da si veliko ljudem obljubil veliko stvari in da si zanje porabil veliko denarja, je to strašljivo spoznanje. Ko sem se vse bolj bližal dnevu odhoda, je obstajala samo ena rešitev. Poskušal sem zmanjšati in opredeliti vsa tveganja, tako kot se to počne v poslu.

Namesto eno batnega motorja, ki ni najbolj zanesljiv, sem imel na drugem potovanju dva reaktivna motorja, ki sta vrtela propelerje (turboprops). Če bi izgubil enega, bi še vedno lahko letel. Bil je veliko bolj zmogljiv in zanesljiv. To je bilo težje potovanje, vendar z zmogljivejšo opremo. Če letiš višje, ima to nekaj prednosti, boljše vreme, večjo učinkovitost itd…, zato smo tveganje zmanjšali z zmogljivejšim letalom.

Vprašanje je bilo kako segrevati gorivo med letom. Rešitev je bila, da je bilo gorivo v kabini in da smo poiskali pot, ki je vodila skozi kabino do motorjev, tako da gorivo ni bilo izpostavljeno hladnemu zunanjemu zraku. Tako smo imeli toplo gorivo, ki se je segrelo z zrakom iz kabine, in je prišlo do motorja, ne da bi zmrznilo.

Super Fred (ki je zasnoval in izdelal rezervoarje) mi je dal vedeti, da so pnevmatike na tem letalu predstavljale največje tveganje. Tako smo na koncu na majhno letalo namestili pnevmatike 727.

V bistvu je stvar ta, da je treba le dobro premisliti in se pogovoriti z nekaterimi zelo pametnimi ljudmi.

“Odnos med pilotom in njegovim mehanikom ali mehaniki je ključnega pomena. Ne bi bilo pretirano reči, da ima mehanik nad letalom ali pilotom moč življenja in smrti. Gre za odnos, ki ga je treba negovati in razvijati. Za pilote je iskanje strokovnjaka, ki mu lahko stoodstotno zaupa, morda ena najpomembnejših stvari, s katerimi si lahko zagotovi preživetje.” – iz knjige Zen pilot, let strasti in potovanje vase

Robert je bil končno pripravljen, da odleti proti enemu najnevarnejših in najbolj sovražnih krajev na Zemlji – južnemu tečaju. Polet do južnega tečaja je neobičajen in nihče ga ni opravil sam, brez postanka z enomotornim ali dvomotornim turbopropelerskim letalom, ker je to veljalo za nemogoče. Južni tečaj je znan po ekstremnih in nepredvidljivih vremenskih razmerah. Nekatera tveganja so vključevala izjemen mraz (-67 °C), ki bi lahko spremenil gorivo v gel in kar bi povzročilo prenehanje delovanja obeh motorjev, velike razdalje brez možnosti pristanka, izgubo navigacije GPS na polih, najslabše vreme na svetu, snežno slepoto in utrujenost pilota. Vedoč, da ima 50-50 možnosti za preživetje, je v slovo pomahal svoji filmski ekipi, ki ga je spremljala in se sam odpravil na 18-urni polet. Prva etapa je bilo letenje nad Drakovim prehodom, kjer je nekaj dni pred tem strmoglavilo čilsko letalo Lockheed Martin C-130 Hercules.

8.) Od kod si zbral pogum za vžig motorja na pisti v Ushuaii?

To je bil zanimiv trenutek v mojem življenju. Resnica je, da se nikoli ne bi predal. To ni moja osebnost in dal sem preveč obljub, da bi od tega odstopil. Glasovi v moji glavi so govorili: “Hej, vsaj živ boš. Mogoče ne boš mogel pokazati obraza vsem tem ljudem, a boš vsaj živ!”

Imel sem preveč energije, preveč stvari, ki sem si jih želel doseči, in to je bilo tveganje, ki sem ga bil pripravljen sprejeti. Spomnim se, ker sem od Super Freda dobil opozorilno sporočilo: “Hej, če to narediš, tega letala po tem poletu mogoče ne bo več mogoče uporabljati.” Odgovoril sem mu: “Če je to zadnja velika stvar, ki jo bom naredil, potem bo vredno.” Če ne bi nikoli več letel, bi bil to največji dosežek v moji letalski karieri. Precej odločilen trenutek.

Ko sem vklopil motor, sem čutil, kako se mi trese telo, in si mislil, da v naslednjih nekaj minutah mogoče ne bom več živ. Ker še nikoli nisem letel tega letala tako težkega, nisem niti vedel, ali se bo dvignilo. In ker so se vetrovi spremenili, je bila smer odhoda naravnost v gore. Zato sem se moral dvigniti in narediti 180-stopinjski obrat. Ko si težak in ko se obrneš, izgubiš vzgon. Nisem vedel, ali bo letalo ostalo v zraku.

Ko pogledam za nazaj, je bila najbolj nora stvar, ki sem jo naredil, vzlet na južni tečaj.

“Najprej sem pomislil: To letalo sem močno podcenjeval. Ljudje so mi govorili, da imam “jajca”, a v tistem trenutku sem se zavedel, da so bile ta od letala večja. “Državljan sveta” se je v samo 58 minutah povzpel do višine 30.000 čevljev, čeprav je imel veliko preveliko težo. Bil sem začuden.” – iz knjige Peace Pilot: Do konca sveta in še dlje

9.) Polet na južni tečaj velja za eno od najnevarnejših stvari, ki jih človek lahko naredi. Na poti nazaj si izgubil stik s kontrolo prometa in zmanjkovalo je goriva.

Ne vem, kaj bi bilo bolj nevarno od tega. Najprej so temperature. Za pot do tja je treba porabiti več kot polovico goriva, vsaj jaz sem ga, ker je letalo na poti ven zelo težko. Zato je edinstven občutek, ko se odpraviš na južni tečaj in imaš na voljo za enako razdaljo za vrnitev manj kot polovico goriva.

Vem, da mi ne bi uspelo, če ne bi imel vetra, ki me je potiskal naprej. To je precej strašljiv trenutek. Najhujši del tega je verjetno – zadnji del nad Drakesovim prehodom, ki je zaradi vremena znan kot eden najbolj smrtonosnih območij na svetu. Tam je potonilo več ladij kot kjerkoli drugje na planetu.

Na poti navzdol sem si rekel: “Vau, ni problema.” Na poti nazaj sem si rekel: “O moj bog, nimam dovolj goriva”.

Obžalujem, da sem poslal sporočilo, da mislim, da mi ne bo uspelo. Poslal sem ga Susan in prepričan sem, da se je zelo prestrašila, ko ga je dobila. Eden od mojih prijateljev me je spremljal na programu za sledenje, ko sem se odločil, da bom višino zamenjal za razdaljo. Zato sem se spustil navzdol in zmanjševal gas, da sem bil v prostem teku. Opazoval je letalo, ki se je spuščalo nad Drakovim prehodom, in izgledalo je, da mi je zmanjkalo goriva.

Dve osebi sta prestrašeno opazovali, kako se je vse skupaj odvijalo, in tudi v pilotski kabini je bilo precej strašljivo. Nikomur v družini nisem povedal o stvareh, s katerimi sem se spopadal, o počenih tankih za gorivo, o izgubi sistemov GPS. Mislil sem, da bi to ljudi preveč prestrašilo, zato sem se odločil živeti s tem sam pri sebi.

10.) Ali meniš, da se je tvoja sposobnost odzivanja v sili izboljšala, glede na to da si do takrat doživel že številne travmatične izkušnje med letom?

V marsičem je bila podobno izkušnji v Mallaški ožini ( Strait of Mallaca), saj si v situaciji skozi katero moraš enostavno živeti. Si v letalu, ki se spušča in ima malo goriva, v igri, ki jo moraš odigrati in ima različne izide.

Upaš na najboljše, vendar se pogajanja skoraj vedno končajo nekje na sredini. Mislim, da se v teh trenutkih največ naučiš, saj to ni situacija, s katero se običajno spopadaš.

Ne trdim, da si želim, da bi to še enkrat doživel. Toda spopadeš se z dvomi o sebi, s strahom in vero. In če v tistem trenutku ne komuniciraš neposredno z vesoljem, ne vem, kdaj je boljši trenutek da bi. Osredotočenost, ki jo imaš – biti prisoten v trenutku, pomeni resnično živeti v tem trenutku.

Mislim, da ko to izkusiš, se bolje spopadeš s temi stvarmi, ker ti niso več tako neznane. In vem, da to niso trenutki v katerih “biti prestrašen” kakorkoli pomaga. Težko se je izogniti začetnemu odzivu, vendar je najbolje, da se čim prej umiriš in poskrbiš za težave. Rad rečem, da je pilotska kabina eden najboljših prostorov za duhovno učenje, v katerem se lahko človek znajde.

Mislim, da me je postalo malo strah, in vsakič, ko stopim na letalo, se zelo dobro zavedam, kaj počnem. Zato mislim, da sem imel dobre izkušnje z letenjem, saj te letenje “ugrizne”, ko ga začneš jemati za samoumevno. Še zdaj ko končam let čutim spoštovanje, da sem ravnokar letel v “tej stvari” in zdaj stojim na tleh. Vsakič znova sem navdušen nad izkušnjo. Mislim, da se pouk začne, ko si na letalu. Prav tako ne moreš vsak dan tvegati, kot sem tvegal jaz, in preživeti. Slej ko prej te bo dohitelo. Moj naslednji projekt je baziran na tleh. Letališče.

11.) Kako je leteti nad južnim polom iz prve roke? Kakšen je bil občutek?

Je neverjetno lepo. To je lepota v obsegu, ki mu še nisem bil izpostavljen. Bil sem zelo radoveden, gledal sem skozi okno in upal, da bom našel kakšno povezavo in razumel več. Veš, ko pogledaš ven in je tako lepo in se zavedaš, da si edini človek tam zgoraj in spoznaš…to je zame. Ta svet je tu zame, te priložnosti so tu zame in lekcije, ki se jih zdaj učim, so tu zame. Fascinantno. Rad bi se vrnil na južni tečaj po tleh. Južnega tečaja nisem mogel videti neposredno, ker je bila tam plast oblakov, vendar sem imel pri letenju tja 30-40 odstotkov časa jasno vreme.

12.) Lahko opišeš občutek olajšanja po vrnitvi z južnega tečaja?

Nisem mogel verjeti. Ko sem pristal, sem razmišljal, ali sanjam ali je to res, ker se mi je zdelo, da je to nemogoče potovanje. Ko sem zaspal, sem se skrčil sam vase. Bilo je zelo travmatično. Vesel sem bil, da mi je uspelo in da je bilo to za mano, zato sem mislil, da bo preostanek potovanja podoben “svetovnemu zmagovalnemu krogu”. To sem povedal enemu od svojih snemalcev in ta se je samo smejal. In prav je imel, da se je smejal, saj sem dobival brce v rit po celem planetu še naprej. To je težko razumeti.

fotografija:vir

13.) S seboj si imel poskus za odkrivanje delcev plastike v ozračju, ki ga je izvedel Dimitri Deheyn iz Inštituta za oceanografijo Scripps. Nekatere ugotovitve še niso bile objavljene.

Ugotovili smo, da je v zraku nad severnim in južnim polom več plastike kot ob ekvatorju. Veš, kako se v oceanu zberejo skupaj otoki plastike? Enako se dogaja v zraku. In to je nekaj, kar se bo dotaknilo vseh ljudi na planetu. Zaradi tega poskusa smo dobili zastavo Raziskovalca št. 44( Explorer´s flag no.44). Dimitri je genij, ki stoji za vsem.

Nato so Robert in njegova ekipa nadaljevali z misijo in božič preživeli v Braziliji. Od tam je najprej letel v Afriko, z več pridobljenega zaupanje vase in v letalo. V Dakarju mu je počil rezervoar za gorivo in se razpršil po njem, po kabini in po asfaltu. Grozljiv vonj “Jete”, kot je Robert poimenoval svoj novi parfum – letalsko gorivo, je bil močno prisoten do konca potovanja in je dodatno močno prizadel njegove oči in sinuse.

14.) Nekaj časa si letel nad Afriko in se v okviru svoje “misije miru” pogovarjal s številnimi posamezniki, ki si jih spraševal, kaj za njih pomeni mir. Omenil si, da si najbolj srečne ljudi videl v najbolj oddaljeni afriški vasi.

Takrat sem veliko razmišljal o tem, kaj človek potrebuje, da je srečen. Najbolj srečne ljudi sem našel v Etiopiji. Živeli so v kočah in ob slabem vremenu so vanje pripeljali svoje živali, da bi jih zaščitili pred vremenom. Ko so zboleli, so šli in pili iz nekega vodnjaka. Veliko je bilo starih ljudi, vsi so bili nasmejani. Spomnim se, da smo se vozili in tam so bili trije majhni dečki, ki so se vsi smejali, ko so štopali. Njihovi nasmehi so bili tako ganljivi, da sem pomislil: “Vau, v preostalih delih sveta ljudje niso tako srečni.”

Vsi zapleti, ki jih ustvarjamo, zmanjšujejo kakovost našega življenja. Mislim, da je treba nekaj reči o preprostosti. V preprostih sobah, v katerih sem spal, sem bil prav tako zadovoljen kot z vsemi sodobnimi pripomočki v svoji hiši. Razmišljam o tem, koliko potrebuješ.

“Zame,” je hitro odgovoril, “biti državljan sveta pomeni uporabljati lokalno, tako domorodno znanje kot znanost za iskanje rešitev. Državljanska znanost je priložnost za iskanje rešitev na lokalni ravni. Biti državljan sveta pomeni prepoznati koristnost lokalnega človeka na terenu, ki uporablja to, kar se je naučil, za zagotavljanje majhnih rešitev, ki imajo lahko v skupnem seštevku globalni učinek – Dr. Matiku iz Kenije iz knjige Peace Pilot: Do konca sveta in še dlje

fotografija:vir

Robert in njegova ekipa so v Evropo prispeli ravno, ko so se zaradi pandemije začele zapirati meje. Odločili so se, da bodo kljub pandemiji nadaljevali s projektom. Nekaj mirnih trenutkov je preživel z menihi v samostanu Montserrat v Španiji, nato pa je živel v najeti hiši v izolaciji in se kasneje odpravil na Švedsko, kjer je nadaljeval svojo zadnjo pot čez severni tečaj.

15.) Zdelo se je, da te je življenje ustavilo v sinhronizaciji z lastnim spoznanjem, da se moraš upočasniti. Spoznal si meditacijo.

Ko sem bil v Braziliji, sem se naučil, da če želiš najti mir v svetu, ga moraš najti v sebi. Zame je meditacija vsakič, ko je tišina. V svoji hiši ne predvajam glasbe, poslušam žvrgolenje ptic, ustreza mi popolna tišina. Do miru sem prihajal postopoma. Ni tako, da prideš tja in si rečeš: “V redu, do konca življenja sem miren. To je kratkotrajna stvar. To sem okusil in našel različne načine, kako to udejanjiti v svojem življenju. To je proces človeškega bivanja in nenehnega poskušanja, da bi se vrnil v ta prostor.

Na Švedskem, kjer je življenje potekalo neodvisno od pandemije, mu je uspelo popraviti še en počen tank, pri čemer je izgubil vero v aluminijaste tanke, nato pa je nadaljeval potovanje in prečkal severni tečaj. Zaradi pandemije so preklicali njegov prvi načrt, da bi poletel s Svalbarda na Norveškem, zato je Robert vzletel s Švedske, kar je pomenilo dve uri več. Let je zato trajal 10 ur. Cilj je bil preleteti pravi severni pol, magnetni severni pol in pol nedostopnosti.

16.) Si bil bolj sproščeni pri prečkanju severnega pola, glede na to da si vedel, da to vsak dan počnejo komercialna in zasebna letala?

Mislil sem, da bo to v primerjavi z južnim polom razmeroma lahek polet. Najprej je šlo zelo dobro, nato pa se je vse ustavilo. Ne samo GPS, kot na južnem polu, ampak tudi sistem AHRS, ki sporoči položaj glede na horizont. Ta je povezan s številnimi drugimi sistemi. Nad severnim tečajem sem se izgubil. To je bil zelo stresen trenutek, ki je trajal približno pet ur. Menimo, da je to povezano z naklonom satelitov in s tem povezanimi referencami. Nikoli nisem slišal, da bi se to komu zgodilo.

Avtopilot ni deloval pravilno, zato sem se trudil izklopiti sisteme in jih znova zagnati, da bi ugotovil težavo. Za iskanje poti nazaj sem uporabil svoj Apple iPad, saj se je zdelo, da je to edina stvar, ki je delovala. Smešno je bilo, da se je, ko sem bil 15 minut stran od obale Aljaske, spet vse vklopilo.

Nikoli nisem imel občutka, da sem nekaj dobil, ne da bi se za to moral potruditi. Obstaja duhovni koncept milosti in lahkotnosti ( grace and ease), za katerega ne vem, ali sem ga na potovanju sploh kdaj dosegel. Milost in lahkotnost govorita o tem, da stvari tečejo brez velikega napora. Toda iz nekega razloga je bila lekcija, ki naj bi se je naučil na tem potovanju “boj in mir” trpljenja, ki sem ga omenil prej. Ključni element je predaja, vendar je tu še realnost situacije.

17.) Ali si imel čas uživati v pogledu na severni tečaj, ko si se spopadal z vsem tem?

Bilo je super, ker so se nad pravim severnim tečajem oblaki nekoliko razprli in sem lahko videl navzdol. Mislil sem si, kako razburljivo, saj bom videl severni tečaj, a ko sem pogledal navzdol, sem videl, da je vse v vodi in ledu, tako da ni bilo kje pristati. Mnogi mislijo, da je severni tečaj zamrznjen vse leto, vendar ni tako. To me ni pomirilo za dolgo, morda za kakšno minuto.

Po devetih mesecih potovanja je Robert končno pristal v Fairbanksu na Aljaski, kjer je bilo letalo nekaj dni v muzeju v Anchorageu. Na poti nazaj v San Diego ga je nepričakovano pospremilo domov pet starodobnih letal iz svetovno znane eskadrilje “Tiger Squadron”. Skupaj so v strnjeni formaciji poleteli v domačo bazo.

“Ko smo jedli, sem gledal Državljana sveta in začele so se mi nabirati solze. Bil je divji, bleščeč, barvit in popolen za moje solzne oči. Po tem, kar sva pravkar preživela skupaj, mu še nikoli nisem bil bližje.” – iz knjige Pilot miru: Do konca sveta in še dlje

Robert je imel s seboj posebno čast – zastavo Kluba raziskovalcev št. 44, eno najstarejših, ki je že bila tako na dnu oceana kot na vrhu Mount Everesta. Nekatere od teh zastav so od leta 1918 nesli tudi v vesolje. Do trenutka pisanja tega članka sta zastavo nosili 202 odpravi.

KAJ SLEDI?

18.) Trenutno pripravljate dokumentarni film o potovanju. Kdaj si ga bomo lahko ogledali?

Naš cilj je do konca leta. Sedaj se pregleduje. 72 dni posnetkov poskušamo strniti v eno uro in 45 minut. Gre za velik projekt. Zagotovo si ga bo mogoče ogledati prek spletne strani Amazon.com in tudi drugje.

19.) Kje si lahko ljudje ogledajo letalo “Državljan sveta”? Pred kratkim ste kupili letališče, ki bo, kot omenjate, sedež vaše fundacije De Laurentis.

Trenutno je v enem od hangarjev na letališču Skagit Bayview, vendar bo na koncu odšel v muzej na mojem letališču, ki je uradno postal DeLaurentis Airport/Oak Harbor (KOKH) 20. julija 2023. To bo poseben in majhen muzej z Državljanom sveta, nekaj avtomobili in drugimi letali. Upajmo, da se bo tudi to nekoč razširilo.

20.) Pomagali ste pri pripravi programske opreme za simulator letenja, da bi ljudje lahko izkusili letenje nad poloma. Kje se ga lahko preizkusi?

Če si lastnik simulatorja Redbird, lahko z njim poletiš na južni in severni tečaj. Gre za štiri simulacije, ki vključujejo veliko izzivov, s katerimi sem se soočal, kot je vzlet iz Ushuaie v Argentini in izguba navigacije nad severnim polom. Na svetu je več kot 3000 teh simulatorjev v različnih muzejih. Na letališču, ki ga sedaj želim urediti, bomo imeli simulator, ki bo prav tako uporabljal to programsko opremo.

21.) Kot svoj temelj si si postavil “držanje besede”. Zdi se, da je to bistvo uspeha.

To je odlično vprašanje. Kot veš, je neprijetno, ko ljudje nekaj obljubijo in se tega ne držijo. Ko sem bil v mornarici, sem ugotovil, da je to zelo pomembno. Živeli smo po drugačnih zakonitostih, potem pa sem odšel v civilni svet in ni bilo več tako. Vendar sem se odločil, da se bom teh načel držal. In dobro mi služijo. Zlasti v poslovnem svetu. Včasih je za izpolnitev dane besede potrebno veliko denarja ali časa.

Moje sponzorske pogodbe s 95 sponzorji so se že zdavnaj končale, vendar še naprej zagotavljam nekatere stvari s knjigami in dokumentarnim filmom. To se mi zdi pomembno. Tako najdem tudi svojo ekipo, ljudi, ki me podpirajo, ker imajo podobna prepričanja. Če vam nekaj rečejo, bodo to tudi izpolnili.

To je zelo pomembno za stabilnost v odnosih, za sklepanje poslov v prihodnosti, za izogibanje nesoglasjem in ni nemogoče. To cenim in cenim ljudi, ki spoštujejo svojo besedo.

22.) Skupaj z nekaterimi drugimi izvrstnimi letalci si bil nominiran za nagrado “Živa legenda letalstva” (Living Legend of Aviation).

Da, mislim, da jih je na svetu približno petdeset. Prav tako bom oktobra letos sprejet v Letalsko dvorano slavnih ( Aviation Hall od Fame), ki deluje v okviru Muzeja zračnega prometa v San Diegu ( San Diego Air Space Museum). Zame je bolj pomembno, da so Združeni narodi na svetovni dan miru predvajali 10 minut našega videoposnetka. Zelo sem vesel, da so me te organizacije priznale. Tudi to ni prizadevanje ene osebe, temveč je poslanstvo mnogih. To so velike zmage za ekipo.

“Največje stvari, ki smo jih naredili v zgodovini, so bile povezane s sodelovanjem in ne s tekmovanjem. Tekmovalnost vam lahko pomaga, kadar tekmujemo sami s seboj, vendar pa se namen izniči ko se tekmuje z drugimi. Lahko ga izboljšamo, vendar se moramo pri tem usklajevati. To je tako, kot da bi se odpravili na iskanje vizije, pustolovščino, mistično potovanje. Soočite se z zmaji in sirenami, ki sladko pojejo na skalah, in vsi ti izzivi vas nekako oblikujejo in vodijo k temu, da postanete drugačna oseba.” – Robertov prijatelj, letalec Eric Lindbergh, vnuk pionirskega letalca Charlesa Lindbergha

23.) Kaj sledi?

Svoje letališče bom naredil kot zasnovo za druga zasebna letališča, saj jih je v ZDA kar 14 000. Poskusili bomo nekaj ustvarjalnih in inovativnih stvari.

Nisem se še odpovedal ideji, da bi dvakrat obkrožil svet brez postanka preko tečajev, vendar ta tehnologija še ni na voljo.

Druga stvar je Svetovna letalska dirka. To še tudi nikoli ni bilo storjeno. Ideja je, da bi različne države tekmovale, kdo bo najhitreje obletel svet. Obstaja formula 1, ni pa ničesar za letalstvo, zato to preučujemo.

napisala: Eva Kraš

Več o Robertu De Laurentisu:

Knjige

Letenje skozi življenje

Zen Pilot: Zenovski pilot: let strasti in potovanje v notranjost

Pilot miru, do konca sveta in še dlje

Majhno letalo, ki je lahko

Poletimo: majhno letalo, ki je zmore

Spletni naslov
www.PoletoPoleFlight.com

www.FlyingThruLife.com

www.DeLaurentisFoundation.org

Twitter – @flyingthrulife

Facebook www.facebook.com/flyingthrulife

YouTube – www.youtube.com/user/flyingthrulife

Instagram – www.instagram.com/flying_thru_life

Pinterest – www.pinterest.com/flyingthrulife

LinkedIn – linkedin.com/in/rdelaurentis