PILOT JANEZ STARIHA:”TISTI, KI NI IMEL SREČE, GA NI VEČ.”

Janez Stariha je legenda slovenskega jadralnega letenja. Kot pilot na poslovnih letalih je obiskal kar 400 destinacij, ob tem pa nikoli izpustil državnega prvenstva v jadralnem letenju. Tekmoval je 45 let in bil na vsaj 90 tekmovanjih. Bil je petkratni državni prvak, na evropskem prvenstvu pa je osvojil 3. mesto in še bi lahko naštevali.

Janezovo življenje je prepojeno z letenjem. Naj je to letenje čez afriško džunglo ali jadralno letenje v oblakih, zdi se resnično neustrašen. “Janez, Jani, Stari,” ga kličejo kolegi. Skoraj vsega se je naučil sam, gnala pa ga je popolna predanost letenju. Pogovarjali smo se o skrivnostih njegovega uspeha.

1.Kdaj ste prvič začutili željo po letenju? Kje ste se šolali?

Leteti sem si želel že kot otrok, ampak mislil sem si, da tega ne more ravno vsak. Začel sem leta 1965, ko sem bil star dobrih 15 let. Na tečaju v Ljubljani nas je bilo sto. Aeroklub je bil na Kotnikovi ulici. Če si želel biti zraven, je bilo treba hoditi na letališče. In na letališču sem bil vsak dan. Tisto leto so nas šolali samo pet. Od teh petih leti samo še Boris Staržišar-Jackson. Začel sem z jadralnim letalom. Šolal sem se na letalu Libis 17. Leta 1968 pa sem začel leteti na motornem letalu Aero3.

2. Kako ste se odločili, da boste leteli profesionalno?

Nikoli si nisem mislil, da se bom s tem ukvarjal. Letel sem motorno in ure so se nabirale. Na izpite smo hodili v Beograd. Od nekega podjetja sem slišal, da iščejo pilota in sem šel kar do njih. Rekli so mi, da če podpišem pogodbo za tri leta, mi plačajo šolanje za instrumentalno pooblastilo (IR). Omogočili so mi šolanje v Vršcu in ko sem ga dokončal, sem moral takoj v Afriko, kamor sem si vedno želel iti, že kot otrok. Sanje so se mi uresničile. Star sem bil 24 let.

3. Za Afriko je bilo potrebno kar nekaj poguma. Tam ste leteli za podjetje Slovenijales? 

Ja. Oni so bili dejansko pionirji. Prvič so tja prišli po reki s čolnom iz debla. Kraj Bayanga v Srednjeafriški republiki je ob reki Sanghi. Sangha se izliva v reko Congo in potem v morje. V vasi Bayanga so poprej vsi umrli od spalne bolezni. In tam je Slovenijales začel. Najprej so bili v šotorih. Potem pa so sami naredili letališče. Izkrčili so 1200m džungle. Brez letala nisi mogel nikamor.  Takrat je bila to deviška džungla, velika skoraj kot Slovenija. Take džungle v Afriki več ni. 

4. Rosno mladi, ste se morali vsega naučiti sami?

Ko sem prišel v Bangui me je tam čakalo letalo Britten Norman, 2 motorja po 260 konjev. Ampak problem je bil, ker dvomotornega letala še nisem letel. Prešolaval me je Francoz, ki ni znal skoraj nič angleško, jaz pa ne francosko. Tri dni sva se šolala, potem pa mi je pa podpisal, da sem usposobljen samostojnega letenja na tem tipu letala.

Prvi let sem naredil v Bayango. Z mano je bil gradbenik, ki je tam živel že več let. Let je trajal uro in trideset minut in moral bi že priti na reko. 

Kamor si pogledal, je bila džungla. Reke ni bilo. Začelo me je malo skrbeti. Minilo je že deset minut pa nič. Moral bi se obrnit, že zaradi goriva. Takrat sem si mislil: “Kaj jaz tukaj delam?” Sam sebi sem se smilil. In potem se je malo posvetilo. Bila je reka. Afriške reke imajo velike meandre. In ker sem se peljal ob reki, nisem prišel nanjo. Ampak kam zdaj obrnit, levo ali desno? Samo v eno smer je prav. In potem sem ugotovil, da na desno in sem res prišel tja. To je trajalo 20 min. 

Vse sem se naučil sam. Vse, kar sem z letalom pripeljal, sem tudi jaz kupil. Bil sem nabavnik. Nekdo je rabil zobno pasto, nekdo kaj drugega, nosil sem pisma. Pa enega domačina sem imel, da mi je pomagal. 

Preden sem jaz vse to kupil je bila ura 12, ko so že bili nevihtni oblaki. Francozi so rekli: “Kaj je to en nor Jugoslovan, ki leti takrat ko je najslabše?” Ampak ni šlo drugače. 

5.Kakšni so bili izzivi letenja nad deviško džunglo?

Kjer sem živel, je imelo matično letališče ILS pristajalni sistem ter radio navigacijsko sredstvo VOR.   Ker sem letel relativno nizko (6500 do 7500 čevljev) in je VOR “vlekel” le kakih 50 navtičnih milj, sem v tem času videl kakšne popravke zaradi vetra sem imel, ko sem letel po določenem radialu. Kasneje ko VOR ni več “vlekel”, sem moral leteti le po vizualnih referencah (kamor mi je segalo oko, je bila enovita džungla) in sem še naprej držal isto smer kot sem jo, ko sem letel po radialu. 

6.) Kako pa ste se znašli z vremenom? Zasilno ste pristali v savani.

Tam sem bil približno mesec dni in vremena še nisem poznal. Imajo deževno in sušno obdobje. Letalo je bilo opremljeno z vremenskim radarjem, ampak je delal samo en mesec preden se je  pokvaril in noben bog ga ni več popravil. Tako da sem letel brez radarja. 

Ko sem se vračal nazaj iz Bayange, je bila sušna doba. Radijsko postajo smo imeli v mestu, v džugnli in v letalu. Kontrolor mi je rekel naj pohitim, ker prihaja tornado. 

Potem sem razumel, da je “torado” pri njih hladna fronta, ki pride iz vzhoda in to približno vsake 14 dni. Letel sem “z vetrom” in nisem mogel več pristat. Je bilo že 60 vozlov vetra. Ob šestih zvečer je na ekvatorju tema. 

Ker sem nekaj dni prej letel blizu, sem vedel, da je bil tam kjer je že savana, en teren na radialu 270. In sem si rekel, da je edina možnost ki jo imam, da pristanem. Res sem ga našel. Najprej sem ga nizko preletel, potem pa pristal. Visoka trava je bila. Ko sem pristal, sem si rekel, da moram to nekako javiti in sem poletel na približno 3000 čevljev, da sem dobil zvezo s kontrolo letenja. Prosil sem jih, da javijo, da je vse v redu in da pridem naslednji dan. Odločil sem se prespati v letalu. Ko sem se pripravil, da grem spat so od daleč prišli domačini, potem se je pa z landroverjem pripeljal še en domačin in videl, da mi kaže da je prišel po mene. Tam je živel belgijski misionar, ki je videl letalo in mu rekel naj gre iskat pilota. 

Pri  misijonarju sem prespal. Skuhal je juho, ki je bila plesniva, pojedel sem jo iz vljudnosti. Zjutraj ob 6h je imel mašo in potem me je peljal do letala in sem odletel. 

6. Vas je bilo česa strah? Da bi pristali nekje v džungli, kjer vas ne bi več našli?

Ja, tega. In strah me je bilo neviht. Kumulonimbusov. Kasneje je to letalo ki sem ga letel jaz, strmoglavilo. Pilot je bil francoz. Bilo je deset mrtvih- odpoved motorja.

7. Leteli ste za mnoge, med drugim za predsednika Bokassa?

Ja, kasneje sem letel tudi za diamantarje, za kake lovce in včasih za njihovo vlado. Vedno sem letel v kavbojkah. Enkrat pa so mi rekli, da moram naslednji dan obleči modre hlače in belo srajco. Takrat sem peljal predsednika Bokassa in njegove ministre proti Sudanu. Malo so poravnali tisto savano in smo pristali kar tam ter čakali. 

Pristalo je letalo Beechcraft Baron. Francoski predsednik in njegov sin sta šla na lov. Bili so prijatelji, ker je  bil oče Giscard d’ Éstainga referent za gozdove in je živel v Banguiju. Nazaj sem letel prazen, po njega je prišlo večje letalo DC3. Ministre je vedno vozil s seboj. 

8. Enkrat pa ste iz Afrike skočili kar do Ljubljane in se vrnili s pivom?

Ko se je Bokasso kronal, je JAT leta 1977 iz Benetk vozil pohištvo za kronanje. Posadko sem povabil k sebi na večerjo. Leteli so s tovornim letalom Boeing 707. Naslednji dan smo jih spremili na letališče, ker so leteli v Benetke. Na terasi smo pili kavo in kapitan Višnjić mi je rekel:”Ajde Janez ti sa nama, sutra se vračamo.” A nisem imel potnega lista. Pa je rekel kapitan, naj ga grem iskat. “Nisem plačal davkov!”, sem odgovoril, ker rabiš potrdilo, da si plačal davke. “Kdo te bo pa kaj vprašal, sej imaš izkaznico!”, je rekel Višnjić. In res sem šel po potni list in se pretihotapil na letalo. Med letom mi je rekel:”Ajde Janez, da malo radiš”. In sem držal radijsko zvezo. 

V Benetkah sem najel avtomobil in se odpeljal domov. Ko sem se pojavil na vratih, je bil ravno Dnevnik. Mamo je skoraj kap. “A nisi ti v Afriki?”, me je vprašala. “Sem vas prišel malo pogledat, sem odgovoril.  

Naslednji dan sem šel nazaj v Benetke. Ko smo pristali, sem se usedel v svoje letalo in odpeljal v džunglo. Ko sem prišel tja, so me vprašali, kaj je kaj novega v Banguiju. Pa sem rekel: “Vprašaj me, kaj je kaj novega v Ljubljani. Zdaj sem iz Ljubljane prišel.” “Daj ne zafrkavaj,”so rekli. “Od kje pa misliš, da imam to pivo?“

9.) V Afriko ste povabili tudi svojega prijatelja pilota Borisa Staržišarja- Jacksona.  

Kapitan Višnjić me je vprašal, če imam koga, da mi ga pripeljejo in spomnil sem se na Jacksona. Poklical sem ga in mu rekel, da če ga zanima priti v Afriko naj bo naslednji dan ob uri v hotelu v Benetkah. In je priletel v Afriko, kjer je potem tudi sam dobil službo in letel.

10.) Menda ste postali ekspert za diamante in mahagonij?

Oni so mislili da sem ekspert. Diamati so bili dnevni kop, ne rudnik. En Belgijec je imel v ročni blagajni surove diamante. In potem so v džungli mislili, da se res spoznam in so tresli tisti pesek in rekli, daj, poglej če so diamanti. Pa niso bili. 

11.) Ste pa igralko filma Vesna peljali do prodajalca diamantov?

Vesno je igrala Metka Gabrijelčič. Bila je gradbena inžinirka in ona je narisala žago ter furnirnico v Baiangi. Ko je bila otvoritev, je prišla tja. Takrat sem jo peljal v džunglo, na plantažo kave in zraven še mojo mamo, ki je takrat prišla. Metka je želela kupiti diamante. In ko jih je na veliko zeleno mizo prodajalec stresel, se je začela kar tresti in jih je nekaj tudi kupila. Tudi jaz sem jih kupil za pokojnega Ivanuša Dušana. On je bil zlati C.

11.) Koliko časa ste bili v Afriki?

Skoraj 4 leta. Po treh letih mi je Geodetski zavod dal ponudbo, če bi letel zanje. Takat sem se moral odločiti, ali ostanem v Afriki ali grem domov. In sem šel k njim.  V Libiji so delali projekt Velika reka. To je bil Gadafijev osebni projekt. Leta 1980 so našli ogromne količine sladke vode in želeli so jo speljati do obale. Geodetski zavod je dobil nalogo, da snema, kje bodo cevi postavljali. Bazo smo imeli v Benghaziju. Letalo sem peljal v Anglijo, da so naredili luknjo za kamere. 

In ker ta čas ni bilo letala, je Jackson prosil, če mu grem za poročno pričo. Prosil sem, če mi dajo en mesec neplačanega dopusta pa je direktor Belc rekel, da mi dajo plačan dopust, samo da se vrnem.  V Libiji sem bil en mesec, potem pa sem šel v Iskro.  V Iskri sem dobil dobro ponudbo, moral sem se odločiti. Jackson je v Afriki izgubil službo zaradi GPSa (prihajale so nove tehnologije in izkušnje poznavanja džungle več niso bile tako pomembne). Včasih so pilotske spretnosti nekaj pomenile.

12.) Kako je bilo iz brezmadežne divjine priti nazaj v Evropo?

Francozi imajo lep izraz “maladie d’afrique”, kar pomeni “bolan od Afrike”. Vsi, ki so živeli v Afriki, bi šli radi nazaj. Življenje je bilo bolj lahkotno. Ni naglice, kot pri nas. Francozi res znajo živet. Kamorkoli grejo, poskrbijo, da imajo dobro.

13.) Začeli ste leteti poslovna letala.

Leta 1980 je Iskra kupila turbopropelersko letalo Cessna Conquest in šel sem na šolanje.

V Rusijo smo prvič leteli leta 1980, ko je bila olimpijada. Direktor Iskre je šel podpisat pogodbo za telefonske centrale. Ruski navigator je prišel z Aeroflotm v Zagreb in z avtobusom v Ljubljano ter se z nami peljal nazaj v Moskvo.

Podpisali so pogodbo in po Rusiji smo veliko leteli, predvsem s podjetjem Smelt, ki je leta 1985 kupil letalo Citation S2, ki je bil registriran v Švici.  Zaposleni smo bili v Iskri, leteli pa smo tudi za Smelt.

Po Rusiji smo vedno leteli z navigatorjem. Navigator je bil odgovoren za radijsko zvezo in včasih smo skupaj po kartah iskali, kam gremo. 

14.) Kasneje ste prešli v Linxair, leteli pa se tudi za Evrotransplant. 

Linxair je imel bazo v Moski in v Sloveniji. Večinoma smo vozili ruske bogataše v St. Moritz in Cannes. 

Veliko smo leteli v zdravstvene namene. Dojenčke smo vozili na srčne operacije v London. Nekaj let nazaj sem pospravljal svoje jadralno letalo v prikolico ko je mimo prišla gospa z otrokom. Rekla je, da sem tega fanta z letalom peljal v London, ko je bil še dojenček. Kar kurjo polt sem dobil. No, sem si rekel, sem vseeno nekaj dobrega naredil. 

15.) Kako pa ste letenje uravnotežili z družinskim življenjem? Ves čas, ko ste leteli za Linxair ste simultano leteli se jadralno? 

Seveda, kaj pa. Štirinajst dni sem letel in štirinajst dni sem bil doma. In moram poudariti, da je bila žena res potrpežljiva. Vse dopuste sem porabil za tekme. Pozimi se ni letelo, poleti pa. Mislim, da nisem zamudil niti ene dirke od leta 1972, odkar sem začel tekmovati. Zato imam tudi toliko izvenletaliških pristankov, mislim da okoli 200. Nekoč so bila jadralna letala lesena in niso imela takih sposobnosti . Zato je bilo izvenletaliških pristankov več.

16.) Se vam je med letenjem zgodilo kaj kritičnega?

Enkrat nam je padel pritisk olja na Citationu enega najbogatejših hrvatov, leteli smo v Ženevo. In smo morali ugasniti motor. Ampak potnik tega ne vidi,  ker je motor zadaj. Mu nismo niti povedali. Ko smo pristali, je bilo potem letalo tam kar en mesec, da so popravili motor. 

17.) Vas je kdaj zamikalo, da bi šli na velika potniška letala?

V bistvu sem se imel zelo dobro, kjer sem bil. Imel sem dobro družbo, z nobenim se nisem nikoli kregal. Imel sem možnost, da bi se prijavil za razpis za Adrio in ni mi žal, da se nisem. Imel sem se dobro, tam pa so samo zafrkavali drug drugega. Samo čakali so, da boš naredil kakšen kiks. Če te je kdo želel zafrkavati, te je lahko na simulatorju do te mere, da nisi vedel kako se pišeš. Tega pri nas ni bilo. 

Na simulator sem hodil v Ameriko in vse je bilo vedno fer. Ogromno sveta sem videl, ki ga v Adriji ne bi nikoli, bil sem sam svoj šef in letenje je bilo vedno zanimivo. Letel sem na čez 400 destinacij. 

18.) Tekmovali ste 45 let in bili ste vsaj na 90-ih tekmovanjih. Bili ste petkratni državni prvak, na evropskem prvenstvu pa osvojili 3. mesto in še bi lahko naštevali. Kaj je skrivnost vašega uspeha? Zakaj ste hodili na tekme? 

Izkušnje. Na tekme sem hodil predvsem zaradi družbe in organiziranega letenja. Včasih je treba na tekmah leteti v vremenu, ko drugače tudi hangarja ne bi odprl. V slabem vremenu se naučiš leteti, v dobrem zna vsak. Moja žena je rekla: “Vi jadralni piloti ko pristanete, še dve uri letite.”  Jadralnega in motornega letenja ne moreš primerjati. Jadralno letalo je treba pristati v prvo. 

19.) Menda ste bili “cepljeni” na letenje v oblakih?

Ja. Nekoč je bilo letenje v oblakih dovoljeno.  Ampak to je poseben trening. Ni enostavno. V Lescah smo imeli simulator in smo vsako zimo leteli samo po enostavnem instrumentu, ki mu rečemo metlica. Po umetnem horizontu je lahko leteti, po metlici pa ne, ker ti kaže samo kotno hitrost. Izziv je tako leteti. 

Diamantno višino za Diamantno C značko sem naredil v oblaku. V kumulonimbusu v Lescah nad Stolom. V tem oblaku se je Vesna Žnidarsič ubila. 

Spodaj je vleklo 5 metrov na sekundo, znotraj pa 10 do 15 metrov na sekundo navzgor. Vmes sem padel celo v kovit pa sem šel iz oblaka in potem od strani še enkrat nazaj vanj. Občutke moraš popolnoma izključiti, verjeti moraš instrumentu. 

Na 6000 m sem se odločil, da grem ven iz oblaka, ampak preden sem prišel ven, sem bil že 7000 m visoko ter brez kisikove bombe. Bil sem mlad in neumen. 

Vesna je šla tudi v oblak, a ni imela izkušenj. Padla je v nepravilen položaj, na hrbet,  odletel ji je rep in ubila se je na Stolu, v tem istem oblaku. 

20.) Kdaj ste imeli zadnji profesionalni let?

Z Nikijem sva približno pet let nazaj preletela letalo v Dallas. Bil je privaten let, brez potnikov. Zdaj pa v Lescah letim jadralno in včasih malo ‘pošlepam’, če me potrebujejo.  

21.) Vaše življenje je bilo res prepojeno z letenjem. Česa vas je letenje naučilo?

V tem je treba uživati in imeti srečo. Jaz sem jo imel. Rad sem letel in nikoli se nisem naveličal letenja. 

Foto viri:
https://old.opensoaring.com/NaKrilih/Pogovor/Pogovori_09/pogovor_stari.html
Revija Kopilot, XII- 2018, Milena Zupanič

Intervju napisala:
Eva Kraš