Kako se je začelo?
Z očetom, ki je začel obnavljati letali kurir in vaja, ki ju je dobil za dolgoletno upravništvo letališča v Postojni. Pogoj je bil, da ju dobi, če ju obnovi in bosta stacionirana v Postojni. Kurir in aero-3 (ki se zdaj še obnavlja v Trbovljah) sta se v 80-ih izognila direktivi iz Beograda naj se jih uniči. Z obnovo je začel sredi 90-ih, ko sem bil še mulec.
Letali kurir in vaja
Zakaj?
Mislim, da mu je bil to zelo velik izziv. Prej so delali na drugih letalih in jih obnovili, med drugim letalo citabria za klubske potrebe. Iz tega je dobil dovolj samozavesti, da se je odločil za samostojno obnovo. Oče in njegov kolega sta se odločila stopiti skupaj. Kolega se je lotil obnove “Bebice”, oče pa vaje in kurirja. Najprej pa je bilo treba postaviti hangar, in smo ga. Jaz sem kot otrok pomagal. Veliko stvari smo se učili. Kurirja je obnovil do leta 2001, vajo do leta 2003. Takrat pa sem bil jaz že dovolj velik, da sem začel bolj resno pomagati, tudi leteti. Ko so bila letala obnovljena smo začeli s prvimi letalskimi mitingi in vse nas je potegnilo v to zgodbo. Naredil se je tim.
Takrat ste dobili še nekaj drugih, starejših letal?
V obnovo smo kasneje dobili še dve letali libis 17, ki sta bila narejena, tako kot vaja, v Ljubljani v tovarni Libis (na obnovo še čakata), kasneje pa še letalo čavka iz Lesc (obnovil jo je pokojni Albin Novak). Kasneje smo iz Celja pripeljali delfina, ki tudi čaka na obnovo ter jastreba, ki smo ga pripeljali iz Maribora. Jastreb je imel poškodovano ramenjačo enega krila. Obnovil ga je kolega Vinko Doles. Slednji je obnovil še drugo čavko (Postojnsko) ter izdelal repliko letala vrabec po originalnih načrtih. Imamo še letali roda, prvi dvosed v naši zgodovini ter žerjava, ki tudi čaka na obnovo.
Kaj pa je tebe pritegnilo k tej zgodbi?
Sanjal sem o tem. Vedno sem imel rad letala. Ko sem bil majhen sem sestavljal makete letal.
Zakaj aero 3?
To letalo je bilo meni vedno fantastično. Leta 2007 mi je oče sporočil, da so ga kontaktirali, da imajo enega naprodaj iz Hrvaške (Split). To je bila naša priložnost. Odločili smo se, da ga gremo iskati kar takoj. Star sem bil 25 let in to je bil moj projekt. Moja iniciacija.
Zanimivo je bilo, da ga najprej nismo mogli izvoziti saj je bil v vojaških barvah. Na Hrvaškem ga niso spustili čez carino. Potem pa je bil z malo truda transfer v Slovenijo le odobren.
Kako sta se lotila obnove?
Najprej ne veš kaj narediti. Res so prav prišle izkušnje očeta in zadeve sva se lotila sistematično.
Počasi sva ga začela razstavljati, vsak del slikala ter po vrstne redu zlagala v album. Razstavila sva ga do konca, do zadnjega vijaka… Tudi en vijak ni ostal. Res je bilo dobro, da sva vse slikala in skicirala. Dve leti je trajalo samo, da sva ga razstavila. Vsi deli so bili po škatlah, popisani in oprani z bencinom. Na koncu je ostal samo še trup, leseni del. Pokrit je bil s platnom. Platno smo tajali z razredčilom in ko smo ga sneli, je bila spodaj samo še lesna konstrukcija. Oprali smo jo, pregledali ter začeli popravljati. Ko je bilo to narejeno, se je začelo barvanje notranjosti, potem pa vračanje komponent nazaj. Ko je bil trup na določenem nivoju smo razstavili in popravili obe krili, repne površine, vse to je šlo zelo počasi.
Ko si enkrat vpet v ta proces, se veseliš vsake stvari, ki jo narediš. In najboljše je bilo, ko je bil leseni del urejen in preden smo šli na morje, namestili prvo pipico za gorivo. Prvi štirje vijaki – to je bila res “zmaga od zmage”. Končno se je začelo graditi.
Kje ste našli vse komponente potrebne za obnovo?
Na internetu sem zelo dolgo iskal rezervne dele in pa dokumentacijo. Nekaj stvari sem kupil iz ZDA, saj gre za ameriški motor. Prav so prišle veze očetovih kolegov iz Srbije, kjer smo našli motor in pa res veliko kosov, ki so samo od “aerca”. Meni so prišle prav tudi izkušnje iz službe (avtomobilska industrija). V Teksasu (ZDA) so mi naredili varnostno pasovje, vijake smo iskali na Českem in v Nemčiji, v Nemčijo smo šli iskat platno, itd…
Koliko let ste potrebovali za obnovo?
Skupaj sedem let. Leta 2014 smo izpopolnili celo letalo. Potem pa se je začelo merjenje, tehtanje, registracija…Pri tem sva imela res lepo podporo od povsod. Barvali smo ga v Pivki. Obnova je potekala počasi, med drugim tudi zaradi kombiniranja hobija, službe in družine.
Kakšen je bil prvi let?
Najprej sem začeli brati priročnike kako se “s tem” leti in poslušati starejše pilote. Veliko starejših pilotov iz Jugoslavije se je začelo šolati ravno na “aercu”, tako da so ga poznali praktično vsi. So se ga pa nekateri tudi bali, saj je težek in hitro mu pade hitrost, zato lahko pade v kovit. Veliko nesreč se je že zgodilo z “aerci”. To je bilo strašno poslušati.
Oče je šel prvi. Letel ga je že prej in na njem imel res veliko ur. Leta 2014 se nas je dobila ena mala skupina. Takrat smo letalo tudi prvič dali ven. Vse smo pripravili, pregledali še desetkrat in oče je lepo poletel ter pristal. Potem pa je bila žurka. 🙂 Naslednje lete sva opravila skupaj, oče je sedel v zadnji kabini jaz pa spredaj, kasneje samostojno in vse tiste zgodbe o nevarnem ˝aercu˝ so minile.
Kako je leteti z njim?
Ugotovil sem, da je to letalo krasno za letenje, ker je eden najmehkejših letal kar sem jih letel. Cessne in citabrie…letala generalne aviacije so proti njemu “troni”. Aero 3 pa je mehak in res nežen. Ta nežnost me je najbolj presenetila.
Res pa je, da ima šibek motor in ko poletaš, celoten postopek traja dlje kot pri ostalih letalih, ki jih poznam. Počasi nabere hitrost, da dvigne rep in ti motor ne zakriva več konca steze. Potrpežljiv moraš biti, ko se na prednjih kolesih ziba na svojih mehkih amortizerjih. Ko končno nabere dovolj hitrosti, da poleti ga zopet počakaš, da nabere hitrost za vzpenjanje. Ko se enkrat to zgodi, je v zraku fantastičen.
Koliko goriva porabi ?
40 l na uro. Gledava na to da redno leti, 5-10 ur na leto. Upam na veliko več. 🙂
Do kam sta šla najdlje?
Za zdaj okoli Postojne in okolice. Najprej sva ga testirala, letela zone in ukrotila vse zadeve, ki bi šle lahko narobe, tako da zdaj planiramo večje ture. Nima pa še opreme za kontroliran prostor, nima transponderja.
Je z njim poletel še kdo razen vaju?
Željo, da bi leteli z njim, ima res veliko ljudi, a ga nisva dala še nikomur. Pri takih letalih je treba biti zelo previden. Zaenkrat smo vozili družino, prijatelje, klubske člane. Najprej sva želela počakati, da odleti nekaj ur. In zdaj, ko je že tri leta vse dobro, bomo počasi spremenili taktiko.
Koliko aero 3 letal je v Sloveniji?
V Sloveniji so trije. Eden je v Pivki, eden je naš, eden pa je ta, ki je bil nekoč v Postojni brez enega krila.. Ta projekt je še sredi obnove. Tako da je ta naš edini, ki leti.
Kakšna pa je zgodba z letalom kurir?
Letos ga bomo registrirali in gre tudi on v zrak. Kurir je že letel, vendar je bil nekaj časa zaradi “aerca” zapostavljen. Je vezno ˝partizansko˝ letalo, ki lahko na kratkih stezah hitro pristane in poleti. Sicer so ga uporabljali za vleko jadralnih letal in metanje padalcev. Prostor ima za pilota in zadaj dva sedeža, ali ranjenca oz. za dva padalca. Njegova šibka točka je reduktor. Jugoslovani so ga namestili, da so mu povečali moč pri vzletu, saj ima šibek motor iz osnove češkega Walter-Minor 6-III. Ta sistem je najbolj ranljiv in zato ga nenehno pregledujemo. Ko smo ga obnavljali, je bil pokojni Miha Mazovec, so-konstruktor tega kurirja še vedno živ in povedal nam je celotno zgodbo, kako so ga konstruirali in zakaj je kurir tak, kot je. Pri obnovi pa je pomagal tudi zelo star mehanik iz Češke. Obnovil je magnete, bencinsko črpalko in pomagal z motorjem, ki je bolj kompleksen od “aerca”.
Sanje?
Da bi kurir in “aerc” letela skupaj v formaciji.
Od kod pa denar za obnovo?
Vse iz lastnega žepa. Želimo si sponzorstvo oziroma, da bi se pojavili na več mitingih in tako dobili za gorivo. Res je škoda, da letala stojijo v hangarju.
Kako je možno, da v Sloveniji nimamo muzeja tovrstnih letal?
Vsi pričakujemo, da bi država imela interes in to naredila, vendar ga za zdaj še ni. Po toliko letih truda, da bi nekdo prepoznal vrednost tega, se utrudiš in umakneš v lupinico. Če greš pa sam v to, je povezano z ogromnimi sredstvi. Seveda si želimo, da bi se nekaj spremenilo in mislim, da je najboljši način, da začnemo na polno leteti, na mitingih. Več interesa pomeni več reklame in morda se pridružijo ljudje, ki lahko pomagajo.
Vaša družina pa se vseeno bori, da se ohrani spomin na to kulturno dediščino.
Trenutno delamo katalog vseh serijskih številk letal aero-3, ki so bila izdelana. Stodeset jih je, plus prototipi in trudimo se dobiti fotografije vseh. Sledijo še vsi kurirji.
Kakšen je tvoj nasvet mladim, ki jih zanima obnavljanje letal?
Pridi in se uči, sprašuj. Vedno lahko pridejo na letališče in pomagajo. In ne samo natočiti goriva. Vedno je kaj za naredit. Tako ne vidi samo letala, ampak lahko tudi kaj razstavi, sestavi in potem poleti.
Česa si se naučil o življenju, ko si sestavljal “aerca”?
Potrpežljivosti. Tudi ko gledam svoje otroke, vsi radi kupijo lego kocke ki so sestavljene v 15 minutah. Pri starodobnikih pa ničesar ne narediš v enem dnevu. Včasih potrebuješ en dan samo zato, da razmisliš, kaj boš sploh naredil. Da se naučiš, kako sistem funkcionira, ugotoviš, kaj je treba in ne narediš traparije. Mogoče je to drugačna logika kot v službi, ampak končno, tako mišljenje pomaga tudi v službi, ko si pod pritiskom. Včasih je dobro, da se pomiriš, razmisliš in potem na trikrat bolj eleganten način rešiš zadevo, kot če greš z glavo skoz zid. Naučiš se, da če boš nekaj naredil nekoliko kasneje, ne bo konec sveta, ampak bo narejeno tako kot mora biti.
avtorica: Eva Kraš
