Kako je bilo otroštvo preživljati na letališču?

Ljubezen do letenja mi je vsekakor predstavil oče, ki je bil pilot v Jugoslovanski vojski. Kasneje je letenje zamenjal za kariero v Zlatarni Celje, kljub temu pa je ostal tesno povezan z letalstvom kot motorni in jadralni inštruktor v Aeroklubu Celje, kjer sem tudi sama preživela velik del svojega otroštva. Ko je oče letel so me pazili učenci in člani kluba, včasih pa so me vzeli kar s sabo na zadnjem sedežu v Cessni.

Kdaj si začela leteti?

Leteli sem začela takoj ko sem dopolnila pogoj, da se vpišem na teoretični tečaj za jadralnega pilota, torej konec 9. razreda osnovne šole, med počitnicami pa sem opravila še praktični del in začela z jadralnim letenjem. Generacija jadralnih pilotov 2007 je bila super ekipa in ravno zaradi njih imam celotno šolanje v zelo lepem spominu.

Praviš, da je bil predpogoj za šolanje prostovoljno delo.

V Celjskem klubu smo takrat šolali še »po starem«, predno si začel s tečajem si moral opraviti 100 ur prostovoljnega dela. Ravno takrat so se začela dela za postavitev sredinskega hangarja, zato nam nikoli ni zmanjkalo opravil. Med drugim smo tudi kosili travo, barvali označbe na stezi, pometali hangar, čistili letala in klubske prostore,… Hkrati smo se kot jadralna generacija bolje spoznali in povezali, kar je najbrž pripomoglo h gladkemu poteku šolanja. Takšnemu delovnemu dnevu je pogosto sledil spontani piknik in druženje do poznega večera.

Bolj te je prevzelo motorno letenje.

Prej bi rekla, da je zaradi hitrega tempa življenja to postalo nekoliko lažje, hkrati pa je bolj sovpadalo z mojo željo, da mi letenje enkrat postane tudi poklic. Pri 16 letih, torej takoj po končanem jadralnem tečaju sem opravila še teorijo za motornega pilota ter pri 17-ih položila PPL(A) licenco. Nadaljevati z jadralnim letenjem je še vedno moja velika želja, ki jo bom izpolnila takoj, ko bo čas to dopuščal.

Kako si usklajevala letenje s šolo in službo?

V prvem letniku faksa, sem začela prejemati pokojnino po očetu in začela z delom preko študentskega servisa, kar mi je omogočilo, da sem privarčevala tudi za letenje. Če bi rekla, da sem vedno vsak evro porabila za letenje bi se zlagala, med faksom sem prepotovala kar lep del sveta. Mogoče je tu razlika med nekom, ki ima v danem trenutku možnost (in velikokrat tudi podporo staršev) vložiti veliko denarja naenkrat in hitro nabrati nalet in mano, ki sem nalet nabirala dobrih 10 let. Vendar mi ni žal, v tem času sem dobila veliko novih izkušenj za katere verjamem, da mi bodo prišle prav na nadaljnji karierni poti.

Delala si tudi v kontroli zračnega prometa Slovenije, trenutno pa načrtuješ lete poslovnim letalom.

Že v času študija sem začela z delom kot psevdopilot na simulatorju na Kontroli zračnega prometa Slovenije. Kasneje sem se redno zaposlila v organizaciji za usposabljanje operativnega osebja – Letalski šoli. Skrbela sem za teoretična in praktična usposabljanja operativnega osebja vseh treh sektorjev (sektor zračnega prometa, letalskih telekomunikacij in informacij) ter delo na simulatorju Vesela sem, da sem lahko sodelovala pri vzpostavitvi novega stolpnega in kasneje tudi radarskega simulatorja, saj gre za vrhunski izdelek. Iskanje novih izzivov me je pripeljalo v trenutno službo, v podjetje Elitavia d.o.o., kjer že dobri dve leti opravljam naloge FOO (Flight Operations Officer) oz. letalskega dispečerja – planiranje letov za poslovna letala po celem svetu. Prišla sem v ekipo izkušenih dispečerjev od katerih sem se ogromno naučila, predvsem pa to, da ni nič nemogoče.

Poleg neprecenljivih izkušenj, pa skozi delo v letalstvu nisem dobila samo sodelavcev, pač pa dobre prijatelje, na katere vem, da se lahko zanesem. 😊

Zakaj letenje?

Če si lahko sposodim misel mojega očeta: Letenje je kot droga, ko enkrat začneš, težko nehaš. In s tem se popolnoma strinjam. Ko sem v zraku se počutim svobodno, skrbi pa ostanejo na tleh. Mogoče je razlog v tem, da nikoli nisem letela samo zato, da »prilezem v uniformo«. Moje nabiranje naleta ni štetje ur in minut potrebnih za nadaljevanje, ampak predvsem uživanje v trenutku. Letos sem si izpolnila tudi dolgoletno željo in na jezeru Como pridobila pooblastilo za letenje na vodi s hidroplani. V prihodnosti si želim opraviti še pooblastilo za akrobatsko letenje. Trenutno, si ne predstavljam, da moje življenje ne bi bilo na kakršen koli način povezano z letenjem.

Hidroplani, nova ljubezen?

Ja, vsekakor. Maja sem pridobila pooblastilo za pristajanje na vodnih površinah, v novembru pa sem rezervirala termin za nadaljevalni tečaj. V Sloveniji trenutno žal nimamo registriranega vodnega vzletišča, je pa v preteklosti takšno letenje pri nas že obstajalo. Ideje o obuditvi letenja s hidroplani po več kot 80 letih so že v nastanku, kaj več pa upam, da bom lahko povedala kmalu.

Kako je hidroplan drugačen?

Letenje in upravljanje s hidroplanom je precej drugačno kot z navadnim letalom. Na vodi veljajo za hidroplan ista pravila kot za čoln. Razlika je tudi, da ko enkrat prižgeš motor se letalo nenehno pomika naprej, tudi ko je motor v prostem teku. V ta namen, so na plovcih posebna krmila (water rudder) s katerimi usmerjaš letalo. Za šolanje se uporablja letalo C172 s 160 konjskimi močmi, ki je za ta namen nekoliko »podhranjeno«. To zahteva več natančnosti pri letenju. Sploh pri vzletu je pomembno, da najdeš pravi kot, ki povzroči najmanj upora, da lahko letalo pospeši do primerne hitrosti za vzlet. V zraku je letalo precej stabilno, samo letenje pa zaradi nizkih pristajalnih hitrosti zahteva veliko mero natančnosti.

Kako je pristati na vodi?

Pristajanje na vodi je bil največji izziv in najboljši del celega usposabljanja. Zahteva natančno letenje, sploh v pogojih ko je ozračje mirno, vodna površina pa brez valov. Takšni pogoji zahtevajo poseben postopek pristajanja (»glassy landing«) kjer letalo na znani višini (svojo višino primerjaš z objekti na kopnem – recimo hiša, drevo,…) uvedeš v kontroliran položaj z določeno horizontalno hitrostjo in konstantno hitrostjo spuščanja. Tak položaj letala držiš skoraj povsem po inštrumentih, dokler se ne dotakneš vodne površine. Takšni pristanki so eden najbolj zahtevnih elementov pridobitve pooblastila.

V času šolanja nismo pristajali samo na »stezi«, ki je označena z bojami, temveč po celem jezeru Como, na italijanskem delu jezera Lugano ter na manjšem divjem jezeru v bližini mesta Como. Zelo se že veselim nadaljnjega usposabljanja.

Poletje si preživela na simulatorju v Portorožu.

Poleti sem v Portorožu opravljala šolanje za pridobitev pooblastila za letenje po instrumentih. Opravljala sem ga ob redni službi, nerednem urniku z dnevnimi in nočnimi izmenami, kar je bilo včasih precej naporno. V sklopu šolanja sem odletela 35 ur na simulatorju ter 15 na letalu Pipper Arrow PA28R. Ker so bile cene nočitev na obali zelo visoke, sem se odločila za kampiranje. Zvečer sem v šotoru študirala teorijo in brala karte, dopoldan pa letela.

Šolanje sem končala v septembru, za kar gre velika zahvala mojemu neskončno potrpežljivemu inštruktorju Branku, ter sošolcu Janu, s katerim sva velikokrat skupaj predebatirala vaje ter analizirala polete na simulatorju.

Kako je leteti IFR v oblaku?

V času šolanja smo nekajkrat leteli skozi oblak. Občutek je zelo zanimiv in sedaj bolje razumem, zakaj lahko takšno letenje hitro privede do iluzij. V takih pogojih je še posebej pomembno da ostaneš zbran in zaupaš inštrumentom.

Kmalu boš postala profesionalna pilotka.

Ja, »najhujše« je za mano. Sedaj imam licenco za športno letenje, nočno pooblastilo, pooblastilo za letenje po inštrumentih, ravnokar pa sem končala šolanje za pridobitev licence za poklicno letenje in čakam na izpitni let. Kasneje me čaka še usposabljanje na več motornem letalu in tečaj za letenje v veččlanski posadki.

Imaš tudi svoje letalo, Cessno.

Zgodba in želja po lastnem letalu se je začela že zelo zgodaj. Z očetom sva imela dogovor, da skupaj kupiva letalo, ko bom diplomirala. Žal je prej preminil. Z denarjem, ki ga je varčeval v ta namen, sem pred tremi leti kupila tretjinski delež letala C172N. Skupaj s solastnikoma, ki sta moja zelo dobra prijatelja smo letalo popolnoma obnovili, zamenjali motor in precej inštrumentov.

Zelo sem vesela, da smo se našli in da skupaj gojimo ljubezen do naše »Urške«, kot ji pravimo.

Imava pa z Urško še nekaj skupnega. Ko jo je eden od prejšnjih lastnikov 1993 pripeljal iz Floride v Slovenijo je moj oče sodeloval kot inštruktor, zato sem se že takrat nekajkrat peljala z njo.

Si imela kdaj bližnje srečanje s ptiči?

Smo si že prišli blizu, na srečo pa nisem še nobenega zadela. Sem imela pa pred kratkim zelo bližnje srečanje z nabiralkami gob na letališču v Postojni. Morala sem pristati na kratko in na rob steze. Ko sem jim omenila, da je njihovo početje nevarno in je bolje da se umaknejo iz steze, so me ignorirale in nabirale dalje.

Kam pa najrajši letiš?

Povsod, največkrat grem do Bleda, Triglava ali proti morju. Eden lepših poletov mi je čez Hrvaške otoke do Južne Dalmacije. Najdlje sem letela do Bratislave, Dubrovnika. V prihodnosti si želim obiskati Elbo in leteti po Italijanski obali do Sicilije. Moja želja je, da si bi vzela vsaj tri mesece dopusta in šla potovati z letalom. Če bi mela možnost, bi šla tudi okoli sveta.

Kakšen je tvoj najljubši dan za letenje?

Najraje imam lep »spran« dan po fronti, z dobro vidljivostjo in brez turbulence.

Rada voziš ljudi?
Ja, sploh otroke. Veliko sem jih že peljala. Nazadnje sem imela s seboj tri punčke stare od pet do dvanajst let in najstarejša si je vedno zelo želela leteti. Rekla mi je, da je velikokrat sanjala kako leti, zdaj pa bo končno to doživela. To se me je res dotaknilo. Zdi se mi, da otrokom to še več pomeni. Odrasli včasih ne znajo tako uživati v trenutku.

Katere so po tvojem mnenju pomembne kvalitete, ki naj bi jih imel pilot?

Če moram izpostaviti kakšno lastnost, bi rekla da mora znati sprejeti odločitev in odgovornost v danem trenutku v velikokrat časovno omejeni situaciji.

Kaj so slabe odločitve za letenje?

V prvi vrsti miselnost, da moraš nekam priti. Ker ti nikoli ni treba. Vedno lahko počakaš recimo na izboljšanje vremena ali pristaneš pred svojo končno destinacijo če se vreme poslabša. Potrebno se je zavedati s kakšnim letalom letimo in kakšne so njegove in naše sposobnosti. Sama sem še toliko bolj previdna če imam koga zraven. Zlahka rečem “ne” na slab dan in gremo rajši na pivo.

Rada imaš tudi stara letala.

Ja, zelo si želim doživeti polet z letalom z odprto kabino. Dogovarjam se za polet z letalom PO-2 in upam, da ga kmalu tudi uresničimo. Med drugim si želim poleteti tudi z letalom Spitfire, vendar vse ob svojem času.

Imaš kak predlog za letalstvo v Sloveniji?

Slovenci so že od nekdaj zelo povezani z letalstvom. Zelo bi pohvalila knjige v katerih Borut Podgoršek zbira zgodbe slovenskih letalskih legend. Največji udarec je bil zagotovo konec Adrije Airways, kar se mi zdi nepopisljiva škoda za Slovenijo in menim, da bi Slovenija nujno potrebovala svojega letalskega prevoznika. Bojim pa se, da smo s tem izgubili tudi veliko znanja in strokovnjakov, ki so svojo pot nadaljevali v tujini. Kar pogrešam pri nas, je mogoče več sodelovanja in manj »pljuvanja« po drugih, jaz pravim temu sindrom »lokalnega heroja«. Ampak seveda je to samo moje mnenje.

Imaš kakšen nasvet za mlade, ki si želijo postati piloti?

Ne poslušaj okolice in vztrajaj, časi bodo vedno negotovi. Mogoče ne bo takoj vse idealno, mogoče bo težko, ampak se bo zgodilo.

Tvoj moto v življenju?

Ko se znajdem pred težavo rada pomislim na knjigo ki jo je napisal Gene Kranz: »Failure is not an option«. Ultimativni cilj pa mi je da združim letenje s kvalitetnim osebnim življenjem.

error: Content is protected !!