Bil sem šele na začetku svoje vojaške letalske izkušnje. Pravzaprav je bil to seznanitveni let, ki naj bi bil prijetna mešanica veselja in izkušnje iz prve roke na Galebu G-2, spretnem jugoslovanskem šolskem reaktivcu, ki sem ga tisto poletje  želel obvladati. Inštruktor, mlad poročnik, mi je želel pokazati, kako lepo lahko ta ptica leti. Bil sem miren in vznemirjen hkrati.

Dolgi zimski tedni …, učenje napredne aerodinamike, meteorologije, letalskih sistemov, motorjev … so bili že dolgo za mano. Moj kratkoročni spomin žal ni ena izmed mojih najmočnejših lastnosti in na pamet sem se naučil postavitve pilotske kabine, vseh postopkov in nastavitev. Končni test je bil zabaven in težak hkrati – naučili smo se točnega položaja vsakega instrumenta, gumba in stikala -na pamet. Da bi nas preizkusili, smo imeli zavezane oči in smo morali biti natančni, ko smo pokazali na tistega, ki so ga določili. Noben splošni odgovor ni bil sprejet kot pravilen, morali smo se ga celo dotakniti s konicami prstov.

“Če se na tleh naučiš za 5,  boš v zraku znal komaj 3 (če si dober)”, je bila vsakodnevna mantra in razlog za to vajo.

Previdni so bili z razlogom. Bili smo šele tretja generacija bodočih rezervnih letečih častnikov, šolanih na Galebu G-2. Pred tem so naši predhodniki leteli z drugim lokalno zasnovanim in proizvedenim letalom Soko Kraguj, ki je bilo v primerjavi z reaktivnim Galebomkot igrača.

Prvi dve generaciji sta nam utrli pot, saj sta dokazali, da je izvedljivo usposobiti “outsajderje” tudi za delovanje in ne zgolj za letenje z Galebom. Pod »outsiderje« so mislili na podčastnike. Redna akademija je usposabljala bodoče redne častnike, ki so leteli z Galebom v drugem letu, torej skoraj leto in pol po sprejemu na letalsko akademijo. Mi pa smo priložnost za to dobili že po pol leta študija. Zato smo se trudili biti čim boljši ter dokazati, da se vsi motijo, ko mislijo, da nismo vredni tega letala. 

Nešteto ur sem preživel na košarkarskem igrišču kjer nisem metal na obroč, ampak sem “letel” namišljene šolske kroge po tleh ter naglas recitiral vse korake v njem: ravnavanje, dodajanje hitrosti motorju, vzlet, hitrost, kolesa gor, voziti z vetrom, spet hitrost, kolesa dol, hitrost, kolesa…, krilca popolnoma navzdol, končno zavijanje, hitrost, hitrost, hitrost …. vedno znova. Pravzaprav sem hodil po šolskem krogu in mrmral, kaj počnem, izgovarjal hitrosti, in iskal “pristajalno stezo” čez ramo. Gotovo sem bil videti kot norec, ujet v hudobno, večno ponavljajočo se prekletstvo… Ampak to je bil edini način, da sem obvladal šolski krog v svoji glavi. In moral sem, saj se je v reaktivnem letalu vse dogajalo tako zelo hitro. Še nikoli v življenju nisem poveljeval motornemu letalu (dejstvo, ki je pripeljalo do zelo smešnega incidenta, a to je za še eno petkovo zgodbo)!

Tako je po številnih napornih urah v učilnici in za knjigami, izpiti, in šolo na tleh ter učenjem letalskega sistema napočil ta čudovit pozni pomladni dan, ko sem se z inštruktorjem usedel v pilotsko kabino in sva šla leteti to zver!

Ko sva delala letalski pregled ter preverjala vse odprtine, komande, opremo in sem glavo celo vtaknil v izpušno cev motorja (treba je biti prepričan, če je motor še vedno tam, je rekel moj poročnik), sem užival ob pogledu na to elegantno, lepo letalo in bil hvaležen vsem bogovom, da sem se lahko pridružil tej skupini srečnih najstnikov.

Končno smo se vrnili do lestve, ki je bila naslonjena na trup tik na sredini pilotske kabine. “Vskoči!” Slišal sem, da je moj inštruktor, ki je sproti izvedel svoj zvajeni atletski skok, že stal na krilu in se povzpel na zadnji sedež. Hitro sem se povzpel na lestev še jaz in skočil na sprednji sedež. Ko sem priklopil cev svoje “anti-g” obleke na priključek, se mi je mehanik pomagal pripeti, nato oborožil izmetni sedež in ko se je spuščal po lestvi, se mi zdelo, da sem ga slišal reči “uživajte!”

Zagnali smo motor, odpeljali smo se do vzletno-pristajalne steze in vzleteli v južni smeri, ob obali. Imel sem eno samo nalogo – ohlapno držati komande ter opazovati in poslušati vse, kar govori inštruktor. 

Križarili smo na 2000 metrih, levo krilo nad kopnim, desno nad morjem, na nebu ni bilo niti enega oblačka. Zrak je bil gladek kot maslo, niti ena igla na instrumentih se ni premikala.

Bil sem v nebesih! Nenadoma sem po interkomu zaslišal glas: »Vidiš tisti otok spredaj, desno? Na koncu te vrste majhnih otokov?” Obrnil sem glavo v smer, ki jo je nakazal, in res sem zagledal niz drobnih zaplat zemlje in majhen otoček smešne oblike ločen od celine. Zahodna obala je bila čudovita, barva morja se je v bližini obale prelivala od temno modre do turkizne. Bil sem navdušen.

»To je otok Murter,« je ponosno rekel. Mislil sem, da mora biti njegova punca ali žena od tam, zakaj bi mi sicer pokazal ravno tega, izmed tisočih, ki so bili na naši poti.

Nenadoma je letalo začelo zavijati v desno in v naslednjem trenutku se je moja “anti-g” obleka začela napihovati, kot da bi neki nori zdravnik kot nor pritiskal merilnik krvnega tlaka in s tem močno stiskal moje noge in trebuh. Čutil sem vse večji pritisk na telo. Moj vid se je začel megliti, vidno polje se je z zaskrbljujočo hitrostjo ožalo. Začel sem opazovati, da se približuje črnina, bilo je nekaj rdečih pik in potem nič. Vse v delčku sekunde.

Ta peklenska izkušnja se je končala tako, kot se je začela. Nenadoma sem se zbudil, leva roka je bila še vedno na ročici za plin, desna je držala palico, niti en merilnik se ni premikal, vozili smo s 450 km/h, naravnost in vodoravno. Zadnje, česar se spomnim, je bil začetek – precej silovit desni nagib in potem nič drugega. Pogledal sem instrumente in vse je bilo videti normalno. Predvideval sem, da smo pravkar naredili “roll”, standardno akrobatsko rutino. Pogled se mi je ustavil na G-metru (instrumentu za merjenje sile gravitacije, ki vpliva na pilote). Kazal je osupljivih 7,5 G, kar pomeni, da sva oba zdržala sile, 7,5-krat večje od gravitacije,torej, tehtala sva 7,5-krat več kot običajno. 

Zdaj, TO pa ni bilo prav! Vsak spodobni učenec, svež od teoretičnega usposabljanja, knjig in izpitov ve, da se “roll” na Galebu izvaja pri največ 2,5 G! 

Ha! Moj inštruktor bi moral vedeti bolje!

Odločil sem se, da prekinem nerodno tišino po tem res slabo izvedenem akrobatskem elementu. V interfon sem rekel z rahlo vznemirjenim glasom: “Khm, tovariš poročnik, če se ne motim, se “airelon roll” izvede z 2,5 G max!”

Odgovoril je s preprostim “…aha…”

Preostali del leta je minil brez zapletov, pri Šibeniku smo zavili nazaj proti letalski bazi Zadar, tokrat po kopnem in brez prefinjene akrobatike. Pristali smo, taksirali, se ustavili, naš mehanik pa nas je že čakal. Ko smo ugasnili motor, se je povzpel na lestev in hitro pokukal v kokpit, da bi preveril, ali je vse v redu. Ko je zagledal G-meter, me je le pogledal, jaz pa sem prikimal. Izrečena ni bila niti beseda.

Ko smo počasi hodili proti glavni stavbi s čeladami v vrečah, ki so visele čez naša ramena, je inštruktor nenadoma rekel: »To ni bil “aileron roll”, bil je drugi del “barrel rolla“.

Bil sem zmeden:”Kaj?” Nisem razumel. Vedel sem, kaj je “barrel roll”, ampak kaj mi je hotel povedati?

“Ko smo bili prvo polovico “roll-a” obrnjeni na glavo,” je nadaljeval, “si nenadoma in silovito potegnil palico vse do trebuha”. “Torej, namesto da bi naredila običajni “roll”, sva vstopila v 1500 m spuščajoči “barrel roll”. “Moral bi te opozoriti, kaj bom naredil. Presenetilo te je. Moja krivda”, je dodal.

Ko smo se približevali stavbi in sem še analiziral dogajanje nad otokom Murterjem, sem nenadoma ugotovil, da nam je ostalo le še 500 metrov višine! Moje noge so se nenadoma spremenile v žele …

»Naučil sem se lekcije,« je z umirjenim glasom prekinil na novo vzpostavljeno tišino. “Nikoli ne domnevaj, da drugi človek na letalu ve, kaj misliš.”

“Nikoli ne domnevaj”… ti dve besedi sta za vedno oblikovali vso mojo prihodnost in letalsko kariero…

D.

Categories: Zgodbe z neba

error: Content is protected !!