v hotelu Krona v Domžalah.
“Rad letim, veliko sem se vozil z Adrio Airways. Letenje je posebna star. Žal mi je, da Adrie ni več. Bili so med boljšimi piloti v Evropi. Uposobljenim pilotom, posadkam in mehanikom so kar naenkrat porezali krila. Izbrisalo se jim je njihovo delo, trud, ure. To so bili hudi časi za pilote. Eni so delali skoraj zastonj. Poznam vojaškega pilota, ki je vozil vsa velika letala, na koncu pa se je moral sprijazniti in voziti enega manjšega. Rekel je, da je to boljše kot nič, saj so drugi piloti doma. Škoda je predvsem naših fantov, to so bila njihova življenja. Bili so usposobljeni.”
Martin Bibič je kuhar svetovljan, ki ne mara nazivov in stoji za tem kar naredi. Našo pozornost je pritegnil z neverjetno kolekcijo fotografij pilotov, ki jih je čez leta gostil v svojem hotelu. Poleg velikega števila znanih obrazov jim je v hotelski restavraciji namenil prav posebno steno.
Kot mladi kuhar je začel v Termah Čatež, potem pa je bil vpoklican na služenje vojaškega roka v Ljubljano. Na poveljstvo graničarjev je dobil premestitev za usposabljanje za šefa kuhinje. Tako je s služenjem vojaškega roka nadaljeval v vojašnici graničarska komanda Radovljica. Bil je tudi grajski kuhar na gradu Mokrice, picopek, izučil se je za raženj in ribe, specializiral pa se je tudi za jedi japonske in tajske kuhinje. “Ko kuham, rad delam vse, indijske jedi, čevape, to mi je izziv. In pa dober pasulj. Pasulj je kraljeva jed”, pravi. “Uživam, ko zunaj kuham pasulj za množico ljudi”.
Kako to, da ste začeli svoj hotel opremljati s fotografijami posadk, ki so jedle pri vas?
Bili smo pionirji, imeli smo hotel, a začeli smo iz nič. Čeprav sem poznal ljudi, nisem prosjačil za pomoč na podlagi zvez. Zelo smo se borili da smo začeli živeti. Ko so mi govorili, da nimamo možnosti in bomo takoj propadli, smo znali ceniti vsakega, ki je prišel. In tako sem začel zbirati slike. Naši prvi gosti so bili otroci iz Danske. Bil sem vesel in tako smo počasi dobivali goste. Gostili smo finalistke Miss Slovenije, prihajali so pevci in igralci. In potem tudi piloti. V vsem tem času so prišle raznorazne posadke iz veliko držav. Vsem pilotom in posadkam na stenah sem osebno kuhal in jih stregel. Vsi so bili zadovoljni, spoštovali so me in se veselili smo se drug drugega. Vse te slike pošljejo oni meni. Nekateri se tudi radi vračajo.
Kako ste vzljubili letalstvo?
Sem iz Pišec, to je moj rodni kraj. Zraven je letališče Cerklje ob Krki in od tam so vojaški piloti, ki sem jih poznal, leteli čez Pišece in nas pozdravljali. To je bilo za nas nekaj fantastičnega. Jaz nisem pilot, imam pa veliko prijateljev, ki so. Večkrat so me povabili leteti z njimi. To so bila fantastična doživetja.
V vaših knjigah gostov vidim, da ste obdobju zaprtja zaradi “Covid-19” gostili veliko letalskih posadk s Kitajske.
Civilna zaščita Ljubljana nas je vprašala, ali smo pripravljeni pomagati kot dežurni hotel, sprejeti goste in skrbeti zanje. Bil je grozen občutek, a mi smo usposobljeni za to. Imam znanje vojaške kuhinje in v treh urah lahko skuham za tisoč ljudi, če je to potrebno. Tako sem se odločil to sprejeti in potem smo čakali.
Kmalu smo dobili klic in posadko iz Kitajske, ki je v Slovenijo pripeljala maske in ostalo zdravniško opremo. Takrat mask pri nas sploh še ni bilo. Vse skupaj je prišlo devet kitajskih posadk po osem ljudi. Potem pa so sledili tudi piloti DHL.
Vidim, da imate kar nekaj letalskih vozičkov in celo letalske sedeže.
Imam prijatelja, ki dela v tehnični službi na letališču. Rekel sem mu, da si želim nekaj od Adrie, za spomin. Poznam kar nekaj pilotov pa tudi stevardes. Tako sem dobil deset vozičkov za hrano in potem sem pilotom stregel iz njih. So boljši kot navadni vozički. Pokriješ in pelješ. Rekli so mi, da so se počutili, kot, da jim hrano servira stevard.
Letalske stole družbe Aeroflot imam, da razveselim goste. Predvsem otroke. Po covidu so jih bili gostje tako veseli. Slikali so se in govorili: “Jaz se vozim v letalu”.
V svojem življenju ste kuhali za veliko število ljudi.
V vojski, ko ti nekdo zaupa nalogo, jo moraš narediti. Naučili so me- delaj, bodi samostojen in močen kot beton. Dala mi je znanje.
Ko sem, kot mlad kuhar leta 1985 dobil poziv v vojsko je bila to zame častna stvar. Najprej smo kuhali za vse kasarne v Ljubljani, za 5000 vojakov. Potem sem se javil za kuharja na meji. Tako sem pridobival vse več znanja, npr. naučil sem se speči fantastičen vojaški kruh. Postal sem šef kuhinje vojašnice Radovljica in inštruktor ostalim kuhinjam. Imel sem dva pomočnika. Vsak dan smo kuhali za dvajset oficirjev. K meni so hodili po hrano piloti iz Lesc. Kasneje sem kuhal hrano tudi za civiliste. Pasulj za 500 poštarjev, 500 porcij na kravjem balu v Žirovnici, in dobil izziv- kuhati za 2300 ljudi na srečanju invalidov Slovenije. Takrat smo imeli tri vojaške kuhinje, trije vojaki so mešali, eden pa je kuril. Rekli so, da ga takrat ni bilo Gorenjca, ki ni jedel mojega pasulja. Biti kuhar v vojski je bila velika stvar. Veliko sem jih naučil.
V čem je skrivnost, da tako hitro skuhaš za toliko ljudi?
Imeti moraš dober, enakovrstni material. Eno vrsta fižola, ki je enako star. Drugače je potem eden trd in drugi razkuhan. Za meso, enako, da ne razpade. Pa imeti nekoga, ki dobro kuri in meša.
Vaš recept za dober pasulj?
Imeti moraš namočen, prvorazredni fižol Tetovec. Drugi dan prvo prekuhano vodo odliješ. Potem dodaš veliko drobno narezane čebule in korenja in kuhaš počasi, da se prepraži. Pomembno je dobro meso predvsem pa, da se doda pravočasno, da ne razpade. Dodamo v vodo namočeno celo posušeno papriko, ki naredi vezavo in da fino barvo. Na koncu ga kronamo z barvastim prežganjem. Barva mora biti rdeča kot lava. Ne rjava, ampak rdeča. In tako naj še malo vre. Zraven se postrežeta zimska solata ali natrgana čebula in kruh.
Recept za pasulj JNA.
Kaj je tisto, kar vas vodi v življenju?
Važno je, da znaš stvari sam in nikoli ne gledaš preveč izven sebe. Če imaš zveze potem to pomeni, da tega nisi naredil ti. Imeti moraš svojo izklesano skalo, ker četudi je ruševina je tvoja, neuničljiva. To je tvoja moč.
Če ti da življenje limono, si naredi limonado. Samo ne jamraj. Po vojaško najprej naredi in jamraj potem. To so močne stvari. Treba je potrpeti, stisniti zobe, vdihniti. Ko delaš delaj maksimalno. Ko dela ni, maksimalno uživaj. Zame ni sredine.
Ljudi rad gledam v oči. To pomeni, da ne smem goljufati. Vse te jedi, jaz nimam česa skrivati. Ljudje vejo, da jih ne goljufam. V hrano moraš dati kakovostne sestavine in ne sme biti postana. Sveža dobra hrana je zdravilo, druga, postana je strup. In še, jej, ko si lačen. Če nisi lačen, ne jej.
Napisala Eva Kraš
