Miha je inspirativen, 22-letni pilot iz Maribora, ki z umirjenim ter spoštljivim značajem, iskricami v očeh in igrivo naravo izžareva opazno zrelost.
Pogovarjala sva se o njegovi strasti do letenja, o izzivih, ki jih doživlja kot inštruktor, njegovi trenutni jadralni pustolovščini na Novi Zelandiji, zakaj je nase prevzel odgovornost predsednika jadralne sekcije in o njegovi želji po omogočanju boljših pogojev jadralnega športa pri nas.
V intervjuju lahko med drugim izveste zakaj ego in letenje ne gresta skupaj, kako te letenje nauči prevzeti popolno odgovornost in zakaj je s pravim odnosom mogoče čisto vse.
Jadranje na Novi Zelandiji
Zakaj si se navdihnil za letenje? Koliko si bil star?
Letenje in letala so me zanimala že zelo zgodaj v otroštvu. Z družino smo od mojega 11. leta starosti precej potovali z letalom, kar je bilo vedno zanimivo. Še posebej vsa ta ogromna letališča in letala, ki sem jih videval tam, so na nek način začela moje zanimanje, ki se je skozi leta samo še poglabljalo. Zelo živo se spomnim prvega poleta z jadralnim letalom pri 13. letih starosti, ki je čisto preusmerilo moje trenutne cilje in fokus iz motornega letenja na ta atraktivna, elegantna letala brez motorjev. Ko sem dobil še možnost da se sam preizkusim v letenju, sem vedel da je to to. Še isti dan sem izpolnil prijavnico in nekaj dni po 14. rojstnem dnevu začel s teorijo v Letalskem centru Maribor.
Rano mladost si preživel na mariborskem letališču.
Z letenjem sem začel v 9. razredu osnovne šole, praktično še kot otrok, kar je možno le pri jadralnem letenju! Verjetno lahko nesebično rečem, da sem imel daleč najbolj atraktiven hobi izmed vseh devetošolcev. Tehnične in naravoslovne vede so me vedno zanimale, zato teorija ni predstavljala nobenih težav, dodatno pa sem imel veliko srečo, saj sem v generaciji učencev pristal še s tremi vrstniki (zelo mlada generacija kandidatov za jadralne pilote). Nestrpno smo dočakali prvo letenje v začetku sezone 2015, kmalu za tem je sledil prvi samostojni let. Na tej točki je bila moja pot začrtana, letenje je postalo del mojega življenja. Med tednom sem v šoli skušal opraviti vse obveznosti, da sem lahko večji del vikenda preživel na letališču. Verjetno sem svoja starša večkrat spravljal ob pamet s svojimi željami, ki so se dostikrat križale z družinskih rojstnimi dnevi in podobnim. Pa vendarle, sta me vedno podpirala in mi omogočala, da se ukvarjam z letenjem. Prvih par let sta me namreč morala voziti na letališče, saj sem bil premlad, da bi vozil avto.
Tako sem se v roku približno enega leta prebil do licence jadralnega pilota. Leta 2019 sem se udeležil prvega tekmovanja v jadralnem letenju in od takrat vsako leto skušal izboljšati rezultat prejšnje sezone, kar mi je do sedaj uspelo in upam da se v tej smeri tudi nadaljuje. Pridobil sem tudi licenco motornega pilota in zelo rad letim kot vlečni pilot za jadralna letala.
Kaj ti predstavlja letenje, kaj ti daje?
Težko je opisati, kaj točno nas pilote vedno vleče nazaj v zrak. Verjetno je najboljši odgovor, da smo odvisni od letenja, vsaj v mojem primeru je gotovo tako. Če bi mi zastavili to vprašanje, ko sem začel leteti, bi bil moj odgovor verjetno adrenalin, svoboda, zabava. Danes bi raje rekel, da mi letenje predstavlja prijatelje, odgovornost, izziv in seveda tudi obilo zabave, tako v zraku kot tudi na tleh. V bistvu res ne vem kaj bi počel, če ne bi prišel do jadralnega letenja.
Kako doživljaš razliko med jadralnim in motornim letenjem?
V osnovi sem jadralni pilot in pri jadralnem letenju najbolj uživam. Komercialno letenje me ne privlači toliko, da bi se za to odločal kot poklicno pot in posledično tudi nimam večjih izzivov pri motornem letenju. Pri letenju s Cessno 172 s točke A na točko B ne doživljam enakega zadovoljstva kot pri daljših preletih z jadralnim letalom. Uživam pa v klubskih operacijah, kot na primer vleka jadralnih letal ali metanje padalcev. Delno zato, ker je potrebno določeno znanje upravljanja z letalom in je kljub repetitivnemu značaju zelo zanimiva aktivnost, delno pa zato, ker za to letenje ne rabim plačevati iz lastnega žepa. Na žalost je motorno letenje precej drago, kar običajno preprečuje predvsem mladim da bi leteli bolj pogosto in več.
Z jadralnimi letali tudi tekmuješ. Imaš kako dogodivščino ki je ne boš nikoli pozabil?
Na srečo do zdaj še nisem bil postavljen v posebej nevarno situacijo med letenjem na tekmovanjih. Ostalih dogodivščin pa ne primanjkuje. Nikoli ne bom pozabil svojega prvega tekmovanja v Murski Soboti, kako živčen sem bil pred prvim štartom na nalogo in kakšno zadovoljstvo je bilo uspešno obleteti vse naloge na tekmovanju. Res dobra izkušnja, ki me je naučila več kot celotna sezona navadnega klubskega letenja. Tekmovanja so me toliko pritegnila, da se jih sedaj udeležujem vsako leto in v tem zelo uživam.
Kako to, da si se odločil tako mlad (21) postati inštruktor letenja? Za svoje delo namreč niste plačani.
Preprosto. Vedno sem občudoval inštruktorje, odkar sem se sam šolal za jadralnega pilota, sem to videl kot enega od ciljev. Pri 21 letih sem izpolnil potrebne pogoje in začel šolanje. Res je, da nismo plačani, kot bi bili plačani motorni inštruktorji v komercialnih letalskih šolah, vendar me to res ne moti. Jadralno letenje je timski šport in vsi delamo v klubu za čim cenejše kolektivno letenje. Malo požrtvovalnosti je vedno potrebne, od tukaj tudi lepota sodelovanja v letalskem klubu!
Iz svojih izkušenj lahko povem, da si odličen inštruktor. Kaj meniš, da so bistvene kvalitete inštruktorja letenja?
Potrpežljivost, dobra sposobnost upravljanja z letalom in seveda pedagoška žilica. Namen inštruktorjev oziroma učiteljev letenja je, da svoje učence naučimo vsega potrebnega znanja in jih ob tem inspiriramo, spodbujamo, vzgajamo in ne prestrašimo v drugače večini popolnoma novem okolju. Zavedati se moramo, da nismo nič več kot navadni smrtniki, tudi sami smo sposobni napak in moramo zato vložiti toliko več energije v dobro pripravo in prepoznavanje nevarnih situacij. Zelo uživam kot inštruktor letenja v predajanju znanja in učenju nadebudnih pilotov. V resnici sem se pa ob tem skoraj več naučil sam o sebi.
Kaj ti je kot inštruktorju najtežje? Učenci s spoštovanjem opazujemo vašo požrtvovalnost in tudi vzdržnost, včasih tudi v zelo visokih temperaturah.
Vzdržljivost v letalu pride z izkušnjami, seveda pa si vzamemo odmor, ko ga potrebujemo. Meni je najtežje, ko vidim da pri kandidatu ni želenega napredka. Takrat je izziv najti pravo tehniko in pristop k učenju. Vsak učenec je popolnoma drugačen in čeprav so vidni vzorci podobnih osebnostnih skupin, je še vedno potrebno najti pravi pristop za vsakega posameznika. To krasi dobre učitelje letenja. Bi pa še dodal, da je bil občutek, ko sem prvič poslal učenca na samostojen let zelo nelagoden. Pa ne zato, ker ne bi verjel v njegovo sposobnost, ampak ker se zaveš svoje odgovornosti do kandidata, ki si ga spremljal in pripeljal do te točke. Seveda tudi to postane lažje s časom in izkušnjami.
Kaj je ena stvar, ki te pri letenju vedno znova preseneti?
Lepota, ki jo je včasih težko dojeti iz kabine letala. Nekateri pogledi so v kombinaciji s pravo svetlobo resnično neverjetni. Želim si, da bi imelo več ljudi možnost to videti in izkusiti. Slovenija je čudovita država, še posebej iz zraka!
Nova Zelandija
Česa te je letenje naučilo?
Najprej mi pride na misel odgovornost. Hočeš, ali nočeš, v letalstvu moraš prevzemati popolno odgovornost za svoja dejanja. Prej ali slej vsak naredi napako, tudi jaz sem jih naredil mnogo, odkar sem začel leteti. Pomembno je, da jih sprejmemo in se iz njih učimo. S tem v mislih bi rekel, da sem se naučil tudi ponižnosti, ki je izjemno pomembna, še posebej v letalstvu – sem pa mnenja, da bi tukaj na splošno med skupnostjo pilotov lahko bili boljši. Ego in letenje ne sodita skupaj, enkrat se zadeva preprosto ne izide več.
Se letenja kdaj naveličaš? Kaj počneš, ko nisi na letališču?
Po obdobju intenzivnega letenja si rad vzamem nekaj odmora, ne bi pa rekel, da sem se ga kadarkoli naveličal. Izven letališča sem študent na fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Zelo rad se ukvarjam s kolesarjenjem in pohodništvom, na splošno sem rad v naravi, še posebej v hribih.
Kako to, da si se odločil prevzeti tako veliko odgovornost in pri svojih letih postal najmlajši predsednik jadralne sekcije (LCM Maribor) v Sloveniji? Kako se počutiš v tej vlogi?
Počutil sem se sposobnega spremeniti stvari, ki so me motile pri organizaciji jadralnega letenja v našem klubu. Če sem želel te spremembe res uvesti, sem moral prevzeti položaj predsednika jadralne sekcije. Prva stvar, ki me je pozitivno presenetila je bila velika podpora članov in vidne spremembe v zagnanosti skozi lansko sezono. Večkrat sem se spraševal če sem napravil napako, da sem se izpostavil in prevzel to odgovornost, vendar sem skozi dobre rezultate in podporo videl, da nekaj že moram delati prav in to mi je v veliko veselje.
Kaj bi si kot predstavnik najmlajše generacije letalcev želel za prihodnost? V prejšnjem letu si navezal boljši stik s ptujskim klubom.
Čim več mladih pilotov in povezovanja med klubi. Če želimo razvijati svoj šport, moramo klubi med seboj dobro sodelovati. Rad bi videl več skupnih medklubskih akcij letenja, organiziranih za mladino. V prihodnjih letih bi tudi zelo rad videl, da se več mladih prebije do tekmovalnega letenja, tega nam trenutno resnično manjka. V duhu povezovanja smo v preteklem letu navezali bolj tesne stike z našim sosednjim aeroklubom Ptuj, da smo lahko izpeljali šolanja na njihovi vitli. Mislim, da bomo te stike le še gojili in organizirali vedno več druženj med člani obeh klubov, morda pa druženje postopno razširili še med ostale klube po Sloveniji!
Zdi se, kot da državi ni preveč mar za slovensko letalstvo, kar se kaže na mnogo načinov.
Menim, da v Sloveniji na nivoju generalne aviacije oziroma športnega letenja močno primanjkuje financiranja, ki bi mlade spodbudilo v to smer tudi poklicno. Marsikatera Evropska država ima kot primer, tudi profesionalno tekmovalno ekipo v jadralnem letenju, ki je v veliki meri financirana iz državnih sredstev. Letalstvo je zelo drag hobi in še dražja pot do profesionalne kariere, ki jo je marsikomu težko končati brez zunanje pomoči. Kljub vsemu pa sem optimističen glede prihodnosti, če se bomo uspeli kvalitetno povezati med klubi. Začetke tega vidimo z aeroklubom Ptuj, sem pa prepričan, da bo takega povezovanja vedno več.
Veliko potuješ po svetu že od malih nog, trenutno pa si že nekaj mesecev na Novi Zelandiji kjer letiš.
Ideja o potovanju in letenju na Novi Zelandiji so bile sanje več let, potem pa se je po zanimivem naključju v začetku lanskega leta ponudila priložnost, ki je nisem mogel spregledati. Po čisti sreči sem naletel na oglas oziroma povpraševanje po inštruktorjih jadralnega letenja v jadralnem klubu Auckland. Eno leto kasneje pišem tekst, ki ga berete, v svoji sobi v Aucklandu! Res neverjetno, kako se včasih stvari preprosto sestavijo.
Izkušnja je vse, kar sem si želel in še malo več. Pričakoval sem dosti letenja in ga tudi dobil, nisem si pa nikoli predstavljal, koliko novih prijateljstev bom v tem času sklenil. Mojega potovanja na tej točki še ni konec, pa kljub temu že razmišljam, kdaj bi ga lahko ponovil. Ljudje tukaj so zelo sproščeni in prijazni, življenjski tempo je bolj umirjen in daje občutek, da se ljudje manj obremenjujejo oziroma si povzročajo manj stresa v vsakodnevnem življenju.
V Aucklandski klub jadralnega letenja sem prišel kot inštruktor jadralnega letenja, poleg tega pa tudi letim njihovo vlečno letalo Pawnee, zelo dobra kombinacija.
Miha v vlečnem letalu PA-25 Pawnee
Kako je letenje na Novi Zelandiji drugačno?
Jadralno letenje in vreme, ki ga omogoča je po mnenju mnogih priznanih pilotov eno izmed najbolj unikatnih in kompleksnih na svetu. Jadralno letenje je v celoti odvisno od vremena, ki sem se ga moral za letenje tukaj naučiti skoraj na novo. Otok je velik, vendar razdalje do morja na vzhodu in zahodu nikoli niso velike in prav to je ključnega pomena. Moje domače letališče je v Druryju (Auckland) na severnem otoku, ki ga sestavlja nižji teren z osamelimi vulkanskimi vrhovi in dokaj nizkimi grebeni.
Južni otok je precej drugačen in bolj podoben visokim Alpam v Evropi, omogoča pa verjetno nekaj najboljšega letenja na valovih na svetu. Se pravi omogoča ekstremne višine in razdalje čez celotno leto. Edini problem tam je, da v primeru izven letališkega pristanka ni dosti primernega terena za varen pristanek. Zgodbe od tam so neverjetne, večkrat je po jadralno letalo moral priti helikopter, ker druge možnosti preprosto ni bilo.
Severni otok je v tem pogledu veliko bolj prizanesljiv, vreme pa ni nič manj zanimivo. Ustvarjajo se kompleksne konvergenčne linije, ki jih je možno izkoristiti za jadralno letenje. Največja razlika v primerjavi z vremenom v Sloveniji pa je ta, da se lahko situacija postavi popolnoma na glavo v roku petih minut. Če ne veš točno kaj se dogaja, je pristanek na njivi neizogiben.
Kaj te je najbolj presenetilo in ti dalo misliti?
Določene prakse, ki jih uporabljajo za šolanje jadralnih pilotov tukaj se mi zdijo res dobre. Najbolj presenetljivo se mi pa zdi poučevanje izven letaliških pristankov tukaj. Tereni za takšne pristanke, ki so normalen del jadralnega letenja, so tukaj precej bolj zahtevni, kot smo jih vajeni doma. Večinoma travniki, namenjeni živinoreji, redko daljši od 300 m in vedno brez izjeme ograjeni s kovinskimi ograjami. Pogosto so sredi terenov napeljane skoraj nevidne pregrade, ki povzročijo dosti poškodb na letalih, veliko več kot bi jih pričakovali v Sloveniji.
Mlade pilote na takšne pristanke pripravijo tako, da izvedejo svoj prvi izven letališki pristanek pod nadzorom učitelja, namensko. Tega v Evropi ne počnemo, pa se mi zdi odlična ideja, saj razbremeni neizkušene pilote, ko gre enkrat kasneje zares. Povprečno imajo piloti tukaj tudi veliko več pristankov na njive, kor smo jih vajeni doma, prav zaradi nepredvidljivega in zahtevnega vremena.
Kaj te najbolj inspirira v tvoji novozelandski izkušnji?
Nova Zelandija je čudovita država, vseeno pa zelo izolirana od ostalega sveta. Skupnost jadralnih pilotov tukaj je razmeroma majhna in zelo povezana. Dobro se zavedajo, kako pomembno je, da sodelujejo med sabo in vzdržujejo svojo aktivnost pri življenju. Vsako leto organizirajo mnogo dogodkov in tekmovanj, na katerih se zberejo in družijo. V roku slabih treh mesecev mojega potovanja tukaj, sem bil udeležen na treh enotedenskih tekmovanjih. Zelo mi všeč občutek pripadnosti na teh dogodkih, kot ena velika družina. Kljub temu, da klubi običajno niso niti lastniki letališč, zemlje in hangarjev iz katerih operirajo, delajo zelo dosti na tem, da ostanejo povezani.
Najboljša praksa, ki jo izvajajo pa se mi zdi ta, zaradi katere sem sploh pristal tukaj. To, da čez poletje vabijo tuje inštruktorje letenja, da jim pomagajo, delijo svoje izkušnje in ohranjajo operacijo pri življenju sedem dni na teden res naredi veliko razliko. Mislim, da bi lahko razmislili o čem podobnem tudi doma!
Uspešno si zaključil študij. Kakšne so sanje za tvojo poklicno pot?
Uspešno sem zaključil vse izpite, trenutno imam leto oddiha oziroma “absolventa” in pišem diplomsko nalogo. Težko opredelim kaj točno bi rad počel, vem pa da bo povezano z letalstvom in najverjetneje ne kot poklicni pilot. Zelo me privlači tehnična stran letenja, načrtovanje in gradnja letal. Zelo bi si želel ustvariti podjetje in si tako ustvariti dovolj za podpiranje letenja v prostem času.
Miha v Aucklandu, Nova Zelandija
Veliko si jih želi leteti pa vendar jih do licence pride le peščica. Zakaj meniš da je tako?
Proces je dolg in zahteven. Potrebnega je dosti potrpljenja in predanosti, predvsem pa časa in žal tudi denarja. Zadnja dva faktorja sta po mojem mnenju odločilna. V klubskem okolju si prizadevamo ohranjati cene kolikor se da nizke, da bi lahko naučili leteti čim več ljudi, ki jih to zanima. Čas, ki ga vzame letenje pa v današnjem svetu predstavlja velik problem večini, ki bi se radi tega lotili. Dejstvo je, da veliko tistih, ki se lotijo šolanja, tega iz takega ali drugačnega razloga ne bo zaključilo, želim pa si, da vsaj v klubskem okolju denar vsaj mladim ne bi igral tako odločilne vloge.
Tvoj nasvet tistemu, ki si želi postati pilot?
Težko dajem nasvete tistim, ki bi radi leteli profesionalno, ker sam tega ne počnem, sem pa mnenja, da je letalski klub pravilen začetek. Izkušnje, odnos in znanje, ki se ga piloti naučijo v klubih je zelo pomembno. Vsem, ki si želijo leteli poklicno pa lahko vseeno položim na srce, da naj ne izgubijo volje in vztrajajo, dokler ne dosežejo svojega cilja. S pravim odnosom je vse mogoče!
DODATEK po vrnitvi v Slovenijo:
V srcu si nosil željo, da bi preletel zahodno obalo Nove Zelandije in ta želja se ti je izpolnila zadnji dan, tik preden si sedel na letalo za Slovenijo.
Letenje preko zahodne obale je bilo na mojem seznamu želja ( “bucket list”), še preden sem prišel na Novo Zelandijo. To mi je bilo ves čas v mislih med mojim bivanjem tam, vendar vreme preprosto ni sodelovalo – vse do konca. Zelo se moram zahvaliti fantom iz Auckland Gliding Cluba, ki so poskrbeli, da se je vse skupaj zgodilo dobesedno zadnji dan, preden sem moral skočiti na letalo nazaj v Slovenijo. Izkušnja letenja je bila zelo drugačna od vsega, česar sem bil vajen doma. Konstantno letenje na nizki višini z visoko hitrostjo je nekaj, čemur se pri jadralnih letalih v običajnih okoliščinah poskušamo izogniti, toda na plažah zahodne obale je to bolj ali manj edini način, da deluje. Da ne omenjam zelo zanimive izstrelitve z vitlom na vzletišču Douglas Road, naravnost s hrbtne strani pečine. Bilo je resnično super! In sijajen način za zaključek že tako čudovitega potovanja. Člani jadralnega kluba Auckland, inštruktorji in vsi drugi, ki sem jih imel veselje spoznati, bilo je lepo leteti z vami in upam, da se v prihodnosti še vidimo!
napisala: Eva Kraš
